Kaj lahko storimo, ko odločitev o posvojitvi razdvaja zakon, ki trpi zaradi neplodnostiKo par dobi diagnozo, ki se glasi neplodnost, se pogosto počuti povsem nemočnega. Ena izmed možnih rešitev, ki se jima predstavi, je posvojitev. Toda kaj lahko storimo, ko se mož in žena glede tega ne strinjata.
Ko so želje nasprotujoče, lahko pogosto najdemo nekakšne vmesne rešitve, ki upoštevajo obe mnenji. Kar je bistveno na samem začetku, je dialog. V tem dialogu vsak argumentirano predstavi svoje mnenje, nato pa si prizadeva, da poskuša razumeti težavo drugega.
Mož na zadevo pogleda z ženinimi očmi in obratno.
Preberite še:
Downov sindrom, nato pa še posvojitev: “Veva, da bova s temi otroki najsrečnejša”
Žalovanje za materinstvom
Za žensko je nekaj največjega, da lahko v njej raste življenje. V veselje ji je, če lahko podari otroka svojemu možu, ki ga ljubi. Otrok na nek način pomeni tudi potrditev njune ljubezni.
Ko pa ženska ne more imeti otrok, je to dejstvo zelo težko sprejeti. Žalovanje za materinstvom ni lahko. Posvojitev se ji lahko tako zdi priložnost, da izpolni svojo potrebo po tem, da bi bila mama, hkrati pa otroku omogoči, da postane srečna in polna odrasla oseba.
Moški strahovi
Ne glede na to pa je pomembno tudi, da zna žena prisluhniti možu. Naj pove, kaj je razlog za njegovo zadržanost. Tudi možje se namreč soočajo z določenimi strahovi.
Nekateri se bojijo, da se bo z otrokom vse spremenilo in bo z njim izgubil svojo ženo, saj bo ta najprej mama in šele nato žena. Če obstajajo zadržki že glede biološkega očetovstva, so dvomi glede posvojitve lahko še toliko večji.
Na eni strani posvojitev za otroke predstavlja rešitev, saj spoznajo veselje ob sprejemu v toplo družino. A ni vedno vse rožnato, saj lahko posvojitev prinese tudi veliko stisk in celo bolečih razočaranj, zato moramo pred tem korakom temeljito razmisliti in biti pripravljeni na vse.
Preberite še:
Sara o posvojitvi: “Ni me sram živeti s tem, to sem jaz”
Strah pred posvojitvijo lahko premagamo
Otrok, ki je posvojen, lahko čuti zamero do svoje biološke matere, ki ga je zapustila, oziroma na drugi strani tudi zamero do posvojiteljev, ki so ga materi “odvzeli”. Prav tako lahko ima občutek, da ne spada v okolje družine, ki ga je posvojila, in bo želel poznati svoje korenine, svoje okolje, da bi tako tudi sam vedel, kdo je.
Vse te težave, ki lahko nastanejo, lahko zelo hitro odvrnejo enega od zakoncev od posvojitve. Toda vedeti moramo, da težave, ki se pojavijo, niso nerešljive.
Otroku na primer lahko pojasnimo, da so na nek način vsi otroci posvojeni, saj niso nujno takšni, kot so predvideli njihovi starši. Na drugi strani mu damo možnost, da ohranja vez s svojimi koreninami, s svojo državo (če je recimo doma daleč stran). Ponudimo mu tudi podporo in po potrebi terapije, če ugotovimo, da ima otrok vedenjske težave.
Zakonca morata zato z odprtim dialogom proučiti vse možnosti, ki bi lahko predstavljale rešitev za njuno situacijo.
Avtor prispevka je Denis Sonet.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Zgodba o posvojitvi: “Biološke mame ne obsojam, ampak sem ji hvaležna”
Preberite še:
Nemoč, žalost, nerazumljenost, sram. Tabu, ki to ne bi smel biti
Preberite še:
Posvojitev, ki je 11-letnemu dečku spremenila življenje