Rok Sojer je zdravstveni tehnik na oddelku za koronavirus Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Da, prav on je avtor odmevnega zapisa na Facebooku o brutalno zahtevnem vsakdanjiku bolnišničnega osebja. V prostem času se ukvarja z bodibildingom, nekoč pa je bil ministrant in animator. O vsem po malem je spregovoril za Aleteio.
Preberite še:
Ne obupujte. Vse bo minilo, tudi pandemija koronavirusa
Rok, začniva pri vašem poklicu. Zdravstveni tehnik na oddelku za covid ste. Verjetno bi v teh tednih težko našli poklic, ki je bolj obremenjen. Lahko opišete, kako je videti 12 ur v tako imenovanem skafandru?
Na voljo imamo dve vrsti opreme. Ena so skafandri, drugo pa predstavljajo polivinilasti plašči, zaščitna očala, maske in predpasniki. Težko je, ker si omejen, tudi glede vidnega polja. Vroče ti je. Zaščitne obleke ne moreš sleči kar kjerkoli.
S tem je povezano tudi prehranjevanje, pitje in odhodi na stranišče, ki so redkejši, saj ti slačenje in oblačenje vzameta precej časa. Delo v skafandru je malo lažje, saj se vizir čelade ne dotika obraza, ampak zdaj jih imamo na voljo manj kot v prvem valu, saj očitno ni denarja. Ko si nadenem očala, pa se zarosijo v petih minutah. Čez nekaj ur pa že tako, da ne vidiš, kje hodiš.
Preberite še:
Kako sem med lockdownom zapadla v hudo depresijo
Kdo ali kaj se vas je v zadnjih tednih ali v prvem valu najbolj dotaknil(o)? Jemljete svojo službo kot poslanstvo?
Nemoč pacientov, njihova prestrašenost zaradi naše oprave, saj natančno še niso razumeli, kaj se dogaja, da smo zraven njih kot marsovci in imamo toliko ukrepov zoper korono.
To ni lahek poklic, predvsem pa ni za vsakogar. Jaz ga jemljem kot poslanstvo, saj se zavedam, da nas je takih ljudi izjemno malo. Tisti, ki v tem ne vidi poslanstva, dejansko ne bo ostal in delal v tem poklicu, ki je na žalost podcenjen.
Preberite še:
Moja izkušnja s covidom 19: Imela sem slabo vest, ker sem zbolela
Kaj je najdragocenejše, kar lahko v tej vlogi poklonite pacientom?
V tem poklicu pacientom pokloniš samega sebe. Vsakemu pacientu daš delček sebe, to je največ, kar lahko pokloniš drugemu. Podariš svoj čas, znanje, sebe za potrebe drugega, nekoga, ki ga dejansko niti ne poznaš.
Mnogi ne razumejo, vendar ko imaš za sabo vrsto let kot zdravstveni delavec, ko si pomagal tisočem ljudi, videl na stotine smrti in ogromno pretresljivih situacij in podobnega, si kot sveča, ki počasi izgoreva in daje svojo svetlobo ter toploto drugim, ki so ju potrebni.
Preberite še:
Slovenec, ki je v misijonih opravil 80.000 brezplačnih operacij
V kakšnih stanjih in fazah prihajajo bolniki k vam?
Večina je starejših od 60 let. Prihajajo iz domov za ostarele ali pa se jim je stanje prebolevanja doma poslabšalo. Imeli smo tudi brezdomca. Najmlajši pacient, ki smo ga sprejeli, je bil star 38 let – brez pridruženih bolezni, športnik, ki ni ne pil ne kadil. Ker se mu je stanje tako poslabšalo, smo ga morali odpeljati na intenzivni oddelek za covid.
Vsi pacienti so na kisiku, nimamo pa intubiranih (ti imajo v dihalne poti vstavljene cevi, op. a.) in pacientov na ventilatorjih ali v komi.
Večina pacientov je nepokretna, ležijo v posteljah, imajo razne pripomočke za dihanje (ventimaske …). Načeloma nimamo tako zahtevnih primerov kot na intenzivnem oddelku, ampak v določenih pogledih je obravnava pacientov, na primer postopek oblačenja, enako zahtevna kot tam.
Kaj je najbolj naporno?
Biti v zaščitni opremi po več ur skupaj ter dati v tistem času vse svoje potrebe na stran.
Na kaj pomislite, ko slišite, da je koronavirusna bolezen le “neka predrugačena gripica” ali kaj podobnega?
Pred enim letom sem delal na oddelku, kjer smo imeli vse paciente okužene z gripo. Trenutno delam na oddelku, kjer imajo vsi covid. Moram poudariti, da se ni niti enemu pacientu z gripo stanje ni tako hitro poslabšalo, kot je to zgodi pri bolnikih s covidom. Pri gripi je lahko trajalo več dni, da se je pacient “vitalno sesul”, pri bolnikih s covidom se to lahko zgodi v nekaj urah. Ti dve stvari imata zelo različen potek prebolevanja ter zdravljenja.
Preberite še:
Covid 19 v mladi družini: pljuča premajhna, zrak preredek, kosti pa, kot bi jih nekdo lomil
Kaj vam pri vašem delu v težkih trenutkih daje moč, spodbudo?
Včasih se zgodi, da poskrbiš za kakega pacienta, ga urediš in se ti zahvali, četudi morda ne more povedati, z očmi. Ko v njegovem pogledu vidiš hvaležnost, ti to olajša tegobe, tudi če si utrujen, žejen, lačen. Vem, zakaj to delam, in to mi daje spodbudo. Številni bolniki pa tarnajo, vse jim je odveč, tudi ko jim pomagaš. Vse jih boli, protibolečinskim sredstvom navkljub, morda so neprespani. Slišim tudi neprimerne komentarje, ljudje smo “vseh sort”. A ko naletiš na enega hvaležnega, pozabiš na vse.
Preberite še:
Kaj pa Sveto pismo pravi o covidu-19?
Kako v posebnih zaščitnih oblekah sploh komunicirate z njimi?
Moj glas se sliši, ampak skozi masko je treba govoriti malo bolj naglas, čez skafander pa še malo bolj. 🙂
Z morebitnim dvigovanjem pacientom ali težjih predmetov v službi nimate težav, kajne? 😉 Kako se na vaše telo bodibilderja odzivajo v bolnišnici, morda pacienti? Jih presenečate, vas pohvalijo, sprašujejo?
V bolnišnici je kar nekaj fizično napornega dela, na primer prestavljanja težkih predmetov. Kolegice in kolegi so tako veseli, ker imajo v ekipi nekoga močnega. Zato me, ko se pojavi potreba, kar redno kličejo. 🙂 Tudi od pacientov dobim pohvale.
Ste tudi trener in prehranski svetovalec. Kakšen nasvet ali spodbudo bi dali, da bi ljudje med bivanjem doma ohranjali zadovoljive mere tako pri prehrani kot pri vadbi?
Dejstvo je, da se gibamo manj, veliko več časa pa imamo tudi za prehranjevanje. Pomembno je, da smo vsaj malo pozorni na to, da se ne prenajedamo. Če smo dlje doma, ne potrebujemo toliko kalorij kot sicer. Zelo modro se je izogniti dodatnemu vnosu sladkih stvari. Glede rekreacije: hoja in tek sta še vedno mogoča.
Fitnesi pa so žal zaprti, a vseeno je sklece, počepe in kake druge vaje mogoče delati tudi doma. Vsaj toliko, da je nekaj gibanja, da mišice ne ostanejo v brezdelju. Ko bo tega konec, jih bo z ničle težko spet pognati.
Preberite še:
Javljanje z očetovskega dopusta. “Celo pralni stroj sem naštudiral”
Kakšne vzporednice bi lahko potegnili med bodibildingom in življenjem?
Pri tistem, za kar si se odločil, moraš vztrajati, tako v življenju kot pri bodibildingu. Tudi če si že utrujen in naveličan. Bodibilder ne more biti vsak, za to je potrebno ogromno volje. Imeti je treba skoraj nadnaravno, da ti uspe.
Odrasli ste v družini z dvema bratoma in sestro. Kaj boste odnesli ali že odnašate naprej v življenje?
Na primer deljenje. Če jaz dobim neko stvar, jo posredno vsaj malo dobijo tudi drugi. Medsebojna podpora. Nikoli mi ni težko poskrbeti za drugega, če je to v moji moči in okoliščine dovoljujejo. Pri nas za egoizem ni bilo prostora.
Pred leti ste bili ministrant. Lahko delite kako prigodo ali dve iz tistih časov?
Nekoč smo v cerkvi dobili novo luč oziroma reflektor. Ko sem kot ministrant sedel na stolu, sem ga kar nekaj časa opazoval. Nato pa mi je župnik pomignil, naj grem brat prošnje. Ko sem se zazrl v knjigo, nisem videl ničesar, le veliko črno piko. To sem dal župniku vedeti, on pa je mislil, da se šalim. V tistem trenutku prošenj nisem mogel prebrati.
Preberite še:
“Priznam si šibkost in prosim ‘svojo vojsko’, če lahko naredi, česar jaz ne zmorem”
Katera naloga vam je bila najljubša?
Najraje sem bil kadilničar.
Kako ste se pozneje znašli kot animator?
Animator sem bil na Savio kampu, oratoriju in v birmanski skupini. To delo mi je bilo v veselje. Sem komunikativen, rad sem z otroki. Ti to čutijo. Če jih ne maltretiraš s strogostjo, ampak razložiš, zakaj je treba napraviti neko stvar, to razumejo. Če si otroku blizu, je tudi on tebi blizu. Tako se vzpostavi medsebojno zaupanje.
Preberite še:
Duhovnik tetraplegik, ki je kljub invalidnosti ljubil svoje življenje
Preberite še:
10 čudovitih retro imen za deklice
Preberite še:
Zakaj bi moral vsak otrok poznati svojega nebeškega zavetnika
