“Bolečina sem vse do neba,” po smrti sina pove o sebi. Četrt stoletja pozneje bo imela priložnost sodelovati pri sinovi beatifikaciji. Marianna Popiełuszko – mati, ki je vzgojila blaženega.
Njen obraz poznamo s fotografij – razbrazdan od gub, zaznamovan s trpljenjem, toda poln miru. Rada je bila z ljudmi – včasih se je odrekla obroku, da je imela čas za pogovor. Duša družbe, rada je pripovedovala šale, pa čeprav se je sama redko smejala. Toda vsako priložnost je izkoristila, da je izrazila tisto, kar je po njenem mnenju smisel življenja.
Preberite še:
Mama častitljivega Carla Acutisa pravi, da je bil sin njen mali rešitelj
Verjeti v Boga
“Najpomembneje je verjeti v Boga in ga postaviti na prvo mesto,” je nekoč v pozdrav rekla enemu od škofov. Novinarjem, ki so si prišli v Okope ogledati rojstni dom bodočega blaženega, pa je rekla: “Brez Boga ne bomo prišli daleč. Pazite, da bo z vami, kjer sta namreč Bog in vera, tam bo zmaga.”
Ritem življenja Marianne Popiełuszko so narekovali letni časi. Kmetija je bila velika, nekaj ducatov hektarjev, toda zemlja je bila slaba. Vložiti je bilo treba veliko truda, da se je številčna družina lahko preživljala. Vsakdan je bil torej poln obveznosti – sejanje, pletje, gnanje krav na pašo, kuhanje … Celo v visoki nosečnosti ni prenehala delati.
V nedeljo, 14. septembra 1947, je kot vsak večer poskrbela za krave. Tam je začutila, da malček v njeni maternici prihaja na svet. Uspela se je še pravočasno vrniti domov in čez nekaj trenutkov v naročju že držala sina, svojega tretjega otroka. Vso nosečnost je molila za milost poklicanosti za otroka, ki je rasel pod njenim srcem, zato je za njegovega zavetnika izbrala sv. Alfonza, ki je bil goreč in častitljiv duhovnik. Kljub vsemu je z razumevanjem sprejela sinovo odločitev, ko si je v petem letu semenišča ime spremenil v Jerzy. In čeprav je v njenem srcu za vedno ostal Alek, ga v svojih spominih ni ohranila drugače kot oče Jerzy.
Preberite še:
Otrok svetniških staršev razkriva skrivnosti njihove družine
Ne govori slabo o drugih
Nekaj let po Alekovem rojstvu je družino doletela prva tragedija. V Marianninem naročju je nenadoma umrla še ne dveletna Jadwisia, četrti od petih otrok. Za vso družino je bila smrt čebljave deklice velik udarec. Toda življenje je moralo teči dalje. Marianna je kot vsak dan vstajala pred vsemi, da bi zakurila ogenj v peči, poskrbela za otroke in odšla na polje. V nedeljo je vse peljala v cerkev. Pet kilometrov, ki so jih morali prehoditi, je bilo odlična priložnost za molitev rožnega venca.
Pravzaprav jo je molitev spremljala ves čas. Otroke je naučila, da k molitvi pokleknejo takoj, ko se prebudijo in na kolenih tudi končajo svoj dan. Vzgojila jih je v plemenite in poštene ljudi. “Učila sem jih, naj ne govorijo slabo o drugih in naj bodo do vsakega dobri,” omeni pozneje, po pričvanju med beatifikacijskim procesom.
Preberite še:
6 svetnic, ki so bile matere samohranilke
Sina oddala Cerkvi
Ko je po maturi Alek naznanil, da bo vstopil v varšavsko semenišče, so njeno srce prevzela nasprotujoča si čustva: veselje, da bo njen sin duhovnik, pa tudi bolečina, ker bo od zdaj naprej daleč. “Oddala sem ga Cerkvi,” je dejala in to je pozneje še večkrat ponovila, tudi takrat, ko jo je po smrti Jerzyja oblast nagovarjala, naj ga pokopljejo v rodni Suchowoli.
“Oddala sem ga Cerkvi,” je povedala in zahtevala, naj počiva tam, kjer je živel, delal in trpel. Toda pred tem, v letih, ko je obiskoval semenišče in bil kaplan, je “oddala sem ga Cerkvi” zanjo pomenilo redka, kratka srečanja, oddaljenost in hrepenenje, pozneje pa tudi strah za njegovo življenje. Vse to je dojemala kot očitno materino žrtev.
Oče Jerzy se je po svojih najboljših močeh trudil, da bi starše ubranil pred strahom. Ni pripovedoval o vedno bolj gosti atmosferi, ki ga je obdajala, o obsodbah, zasliševanjih in provokacijah oblasti. Toda mama je vedela svoje – doma je poslušala radio Svobodna Evropa, med gledanjem televizijskega dnevnika pa je iskala informacije o sinu. Tam je izvedela tudi za ugrabitev in najdbo trupla.
Spomnila se je, da je Jerzy med svojim zadnjim obiskom rekel: “Če umrem, ne jokajte za mano.” Že takrat jo je zmrazilo. Ko je šla nekaj tednov pozneje, 30. oktobra 1984, identificirat telo svojega sina, je že vedela, da so bile to preroške besede. In ni jokala. Njen mož je glasno kričal iz obupa, ona pa je sedela kot okamnela. In taka je bila ves čas. Mirna, nepremična.
Solze so pritekle šele, ko je stala ob odprti krsti in zagledala trpinčeno telo. Svojo bolečino je tedaj povezala z Marijino bolečino, ki je trpela pod križem. In čeprav je lahko od Jerzyjeve smrti molila le žalostne skrivnosti rožnega venca, je ves čas ponavljala: “Naj jim gospod Jezus odpusti. Najbolj bi bila vesela, če bi se oni spreobrnili. Jaz sem jim že odpustila.”
Preberite še:
Da bi se spopadla s smrtjo svojih sinov, je začela teči. Danes jih šteje 105 in to še vedno počne!
Življenje je bilo dobro
Po sinovi smrti se je njeno življenje močno spremenilo. Ta preprosta, neizobražena ženska, ki je prej redko zapustila rodne Okope, je zdaj, ko je le lahko, obiskovala grob svojega sina. Tam je srečala velike ljudi tega sveta – Margaret Thatcher, Georga Busha, Václava Havla, škofe in kardinale z vsega sveta. Tam je starše, ki so čutili bolečino, objel Janez Pavel II. “Mati, svetu si dala velikega sina,” ji je rekel, ona pa je nemudoma odvrnila: “Sveti Oče, nisem ga dala jaz, temveč ga je dal Bog po meni.”
Na koncu je 6. junija 2010 dočakala izjemen trenutek: na trgu Piłsudskega v Varšavi je s tisoči tam zbranih ljudi molila rožni venec, nato pa slišala, kako je kardinal Angel Amato razglasil, da je njen sin postal vključen v skupino blaženih Cerkve.
Umrla je 19. novembra 2013. “Življenje je bilo dobro,” je izjavila nekaj let prej, ko je pričala pred beatifikacijskim tribunalom. To dobro življenje je bilo večkrat zaznamovano s smrtjo njenih bližnjih. Seznam družinskih članov, ki jih je pospremila na drugi svet, je dolg. Poleg dveh otrok in svojih staršev je pokopala še svojega mlajšega brata, ki je bil ubit med vojno, mlado snaho, 18-letnega vnuka, dva moža svojih ljubljenih vnukinj …
Življenje in smrt sta bila v njenem domu neločljivo povezana. “Toda brez križa vendar ni mogoče priti v nebesa,” je pojasnila vedno, ko jo je kdo vprašal o njenem trpljenju. In čeprav je Cerkev zagotovo ne bo priznala za sveto, je lahko “neuradna” zavetnica vseh mater, pri katerih se radost materinstva prepleta s solzami bolečine. Torej vseh mater.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
Preberite še:
“Če daješ, moraš poskrbeti tudi, da svoje baterije nekje napolniš”
Preberite še:
To je 9 najstarejših Marijinih podob
Preberite še:
Zakaj moliti za svoje sovražnike?
