Andrés Marcio prihaja iz Madrida. Star je komaj 17 let, pa o življenju ve več kot marsikdo. Z njim se srečamo na njegovem domu. Intervjuvam ga, medtem ko leži na postelji. Zaradi redke bolezni, ki jo ima, se ne more premikati. V oči nam pade podoba Marije, ki visi na steni v njegovi sobi.
Bolezen, ki jo ima Andrés, se imenuje laminopatija. Težav, ki jih prinaša ta bolezen, je toliko, da je težko vse našteti. Andrés ne more premikati udov, vrat ne podpira glave, ima resne težave s srcem, … Pravi, da je njegova bolezen kot bolšji sejem, saj ima na voljo vse.
Njegov dan se začne z glasbo, nato pokliče svoji babici in poklepeta z njima, se pogovarja s starši, igra s sestro in preveri, kaj je novega na področju nogometa, ki ga tako z veseljem spremlja.
Preberite še:
Življenje brez nog in z eno roko: “Nikoli me niso zavijali v vato”
Smisel za humor
V pogovoru mi pove tudi, da se zelo rad šali po telefonu. Kot neke vrste telefonska skrita kamera. Poklical je na primer že v nogometni klub in se izdajal za agenta enega od nogometašev, pa v podjetje, kjer se ukvarjajo s presaditvijo las in jih prosil, da mu uredijo le polovico glave.
Ko ga vprašam o težkih trenutkih in slabih dnevih, pa mi, presenetljivo, ne ve povedati veliko.
Sprejeti življenje takšno, kot je
Na vprašanje, kateri so bili zanj najpomembnejši dogodki v življenju, odgovori, da je zanj najbolj pomembno to, da se zjutraj zbudi, pozdravi starše, poljubi sestro ali pa se druži s prijatelji.
Ob tem poudari, da je za njegovo bolezen ključno, da se jo trudi sprejeti kot nekaj naravnega in da življenje polni z veseljem.
“Imam samo dve možnosti: da postanem zagrenjen in živim na najslabši možen način ali pa izberem drugo možnost. Odločil sem se živeti življenje z veseljem in upanjem.”
Preberite še:
Sara Ahlin Doljak: Zaradi bolezni ne more govoriti, a je še vedno uspešna odvetnica
Vera kot opora
Andrés brez strahu pove, da ima zelo močno vero v Boga in da mu je On v veliko pomoč pri sprejemanju bolezni. Ima tudi upanje in zaupanje v zdravnike, da bodo nekega dne vendarle našli zdravilo za to bolezen. Nato se pošali, da mu bodo kupili nov invalidski voziček, ki doseže celo 2 kilometra na uro ali več.
Po pogovoru z njim zagotovo lahko rečemo, da je srečen fant. Naučil se je namreč, da moramo biti v življenju hvaležni za male stvari in v njih uživati. Konec koncev bi v majhnih radostih morali znati uživati vsi, a pogosto ne znamo. Pri tem nam je prav Andrés lahko velik zgled.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Bolečina, vsakodnevna spremljevalka: “Včasih me trga, drugič žge”
Preberite še:
Dekle, ki se ne more niti premikati, a vseeno sanja o svoji trgovini
Preberite še:
Napovedovali so ji, da ne bo zmogla ničesar, zdaj celo igra na klaviaturo
