Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Ned, 6. decembra |
Sveti Nikolaj
home iconŽivljenjski slog
line break icon

"Mislila sem, da moram biti idealna. Ko sem ugotovila, da to ne morem biti, sem začela iskati mir"

DRUŽINA RAVŠ

BLAŽ WEINDORFER | SPORTIDA

Marjeta Bec - objavljeno 23/11/20

Zakonca Rebeka in Roman Ravš iz Rač o svoji poti k živi veri

Redko srečaš zakonca, ki se v pogovoru tako lepo in spontano dopolnjujeta. Ko eden pripoveduje, ga drugi spremlja s pogledom. Naš pogovor večkrat prekine smeh, za katerega bi lahko rekla, da je zaščitni znak Romana in Rebeke Ravš. Starša dveh otrok, srednješolca Aneja (16 let) in osnovnošolke Nely (8 let) prihajata iz Radizela – župnija Slivnica pri Mariboru. Sta aktivna v domači župniji in voditeljski par zakonskih skupin v Družini in Življenju.

Rebeka in Roman, znana sta kot praktična in dejavna kristjana. Pa vendar vajina pot do osebne vere ni bila tako preprosta, kajne? Iz kakšnih družin prihajata?
Rebeka: Prihajam sicer iz krščanske družine, vendar smo k maši hodili bolj za praznike, saj sta bila starša trgovca in ju ob nedeljah velikokrat ni bilo doma, zato naju s sestro nista silila, naj greva ob nedeljah sami k maši. Prejela sem sicer vse zakramente, vendar sem se v srednji šoli oddaljila od Cerkve. V Cerkev sem se vrnila šele nekaj let po poroki, po približno desetih letih “odsotnosti”.

Roman: Tudi pri nas doma nismo redno hodili k maši. Ko sem bil manjši in sem še “ubogal”, me je s sabo k maši jemala babica. Spomnim se, da sem komaj čakal, da bo birma za mano in bom potem imel mir. Moja zamera do Cerkve je bila povezana tudi s konkretnim dogodkom, ko me je župnik enkrat udaril, čeprav zdaj vem, da sem bil čisto sam kriv.


Jennifer Fulwiler

Preberite še:
Iskala je resnico in srečo. Ni pričakovala, da bo s tem našla tudi Boga

DRUŽINA RAVŠ
BLAŽ WEINDORFER | SPORTIDA

Kako pa sta se spoznala?
Rebeka: S sestrično sva se ponoči z avtom vračali z neke zabave in sva vozili bolj počasi. Očitno sva bili res počasni, saj se je mimo pripeljal Roman, ki naju je prehitel po odstavnem pasu. Že takrat je bil tak nasmejan dečko, kakršen je še zdaj. Potem smo se vsi srečali na bencinski črpalki, kjer smo se ustavili, ker smo bili ob dveh ponoči lačni. Po tem dogodku sva se še enkrat slučajno srečala na kavi, nato pa sva se začela dobivati in postala par.

Kdaj sta se odločila za poroko?
Rebeka: Par sva bila štiri leta, nato sva se poročila. To je bilo leta 2000. Prvega otroka, Aneja, sva dobila štiri leta pozneje. Takrat se je začela najina zgodba obračati. Zdaj veva, da na bolje, takrat pa sem bila kar malo prestrašena ob vseh pričakovanjih, kakšna mama moram biti.

Mislila sem, da moram biti idealna. Ko sem ugotovila, da to ne morem biti, sem začela iskati mir. Ta svet ti ga ne da. Vedno bolj sem padala od vseh teh pričakovanj. Nekega dne me je sestra povabila k maši, ker je njen sin ministriral, pripravljal se je na prvo obhajilo. Ko sem po dolgem času spet vstopila v cerkev, mi je zadonelo v glavi: Rebeka, kje si hodila ves ta čas? Preplavila me je ljubezen, solze so se mi ulile in čutila sem tako močan Božji dotik, da sem si rekla: tudi če bom morala po tej poti hoditi sama, Gospod, ne grem več od tebe.


BOJANA IN LUKA ŠKRLJ

Preberite še:
“Brez poroke si na istem mestu, ne narediš koraka naprej”

Kako pa se je Roman odzval na to spremembo v vašem življenju?
Rebeka: Redno sem hodila k maši in pričakovala, da bo tudi Roman tako navdušen, kot sem bila sama. Pa sem se hitro opekla(smeh). Želela sem deliti te svoje občutke, on pa si je mislil: ti kar bodi navdušena, samo mene pusti na miru. Sem ga precej “gnjavila”.

Roman: Ja, res je. Meni je pa čisto ustrezalo, da sem bil lahko sam doma, ko je šla Rebeka k maši.

Rebeka: Potem sem ugotovila, da nima smisla, da Romana silim, ker je dobil še večji odpor. Takrat sem mu rekla, da ga ne bom več silila, hkrati pa sem mu pokazala, da ne bom dovolila, da mi on brani hoditi k maši. In tako sva hodila k maši sama s sinom. Tak dogovor sva sklenila.

Roman, kdaj pa ste potem vi zaslišali Jezusov klic?
Roman: Poklical me je na zelo zanimiv način, prek našega župnika. Bil je misijonar v Afriki in se je vrnil v Slovenijo. Sestri smo pomagali zidati hišo in vsake toliko časa je prišel kdo mimo, ponudil pomoč in dobil kakšen “špricer”, potem pa šel naprej. Tako je prišel en dan mimo tudi preprost možakar na kolesu in pozdravil: “Bog daj, dečki, imate kakšno lopato zame?”

Mislil sem si, da je spet nekdo, ki pričakuje kakšno pijačo. Nekaj časa smo se pogovarjali in ko je mož odšel, nas je sosed vprašal, če vemo, kdo je bil to, in razkril, da je to naš novi župnik. Nisem mogel verjeti, saj se njegova podoba ni skladala z mojo predstavo o župnikih, ki sem jih bil navajen v črni, polikani opravi. Potem sem še večkrat slišal o njem, da so ga ljudje videli s kosilnico, pa s krampom v roki. Pomislil sem: če je pa novi župnik tak, bi ga bilo pa dobro spoznati. In tako sem šel nekoč zraven v cerkev. V njem sem začutil tisti del očeta, ki mi je manjkal. S svojim pristopom me je “dobil” nazaj v cerkev in nato še v zakonsko skupino.




Preberite še:
“Po krstu je neki glas v meni rekel: Zdaj si na varnem”

DRUŽINA RAVŠ
BLAŽ WEINDORFER | SPORTIDA

Oba sta v poklicih, kjer delata z rokami. Rebeka, vi ste šivilja, Roman pa mizar.
Rebeka: Čeprav sem po izobrazbi inženirka komunale, delam kot šivilja. Za šivanje doma sem se odločila po težki izkušnji dela v zasebnem podjetju, kjer me zaradi vere sodelavke niso sprejele, na koncu pa sem skupaj z drugimi dobila tudi odpoved. Takrat sem v ponižnosti sprejela, da bom delala doma, kjer sem na voljo možu in otrokoma.

Roman: Sem “samo” lesarski tehnik. To mi zadošča. Zame ne šteje izobrazba, rad opravljam svoje delo. Mi je pa težko, ko doživim (tudi v krščanskih krogih) večkrat kar malo poniževalen odziv, ko povem, kaj delam. Kot da je diploma tisto, kar ovrednoti človeka. Zame je potrditev, ko je stranka zadovoljna z mojim delom – izdelkom.

Rebeka: Jaz pa večinoma šivam večja naročila za Avstrijo. Težko mi je, ker nam Kitajska jemlje posel in za opravljeno delo ne moreš postaviti poštene cene, ker se vsem zdi previsoka. Mi je pa všeč, da delam doma in nisem odvisna od drugih.

S kakšnimi izzivi se srečujeta pri vzgoji? Kako je, ko imaš v hiši najstnika?
Rebeka: Trenutno je v redu, nimamo težav v komunikaciji. Smo pa imeli težko obdobje, ko je bil Anej v šestem razredu. Sošolci ga niso sprejeli in težave so se stopnjevale. Zelo je trpel v šoli, ko je prišel domov, pa sta iz njega bruhnila jeza in bes.


PRZYTULANIE

Preberite še:
Nauki svetih Ludvika in Zelije Martin o vzgoji otrok

Anej je potem zamenjal šolo, kajne?
Rebeka: Ja, ko je zamenjal šolo, se je vse spremenilo. Postal je fant, kakršen je bil v srcu, pa prej tega ni mogel pokazati. Pred menjavo šole smo se ogromno pogovarjali, poskušali reševati težave, vendar ni šlo. Bil je že v letih, ko je sprejetost med vrstniki že toliko pomembna, da sva bila midva kot starša precej nemočna. Sploh zato, ker dolgo ni želel niti slišati, da bi zamenjal šolo. Potem pa je nekega dne, ob koncu šolskega leta prišel domov, povedal, da se bo prepisal in da bo vse uredil sam. Ko je zamenjal šolo, je zaživel, izboljšal je tudi učni uspeh. Zdaj je v prvem letniku srednje šole in je poln življenja in v njem ni zagrenjenosti. Hvaležna sva Bogu za to.

Vama je bilo težko, ko sta gledala sina v stiski, pa mu nista mogla pomagati?
Rebeka: Ves čas sva vedela, v čem je težava, vendar mu nisva ne mogla niti želela vsiliti odločitve. Sprejeti jo je moral sam. Na novi šoli je bil tako lepo sprejet, da ni mogel verjeti.

Roman: Ni mi niti dovolil, da bi se šel v šolo pogovorit z učitelji.


JURIJ OBLAK

Preberite še:
Od poniževanja in dvojk v osnovni šoli do desetk na fakulteti

DRUŽINA RAVŠ
BLAŽ WEINDORFER | SPORTIDA

Kako se spominjata vajinih začetkov v zakonu? Kako sta se uglaševala?
Rebeka: To me spomni na tisto anekdoto: moža sem dobila, zdaj pa ga bom še spremenila. Mislila sem, da bom moža naredila po svojih merah. Na začetku je bilo sicer še kar v redu. Ko pa je prišlo starševstvo in je začelo zmanjkovati časa, me je vse začelo motiti, tudi pri Romanu.

Je moral biti kar potrpežljiv z mano. Čutila sem, da sva vsak na svojem bregu. Veliko sva se pogovarjala, vendar se nisva zmenila nič pametnega, ker nisva odpirala bistvenih tem. Spraševala sva se celo, ali je sploh vredno vztrajati. Moja sestra, ki je že sama imela dobro izkušnjo, naju je vzpodbudila, naj greva na seminar Družine in Življenja. Takrat sem že vedela, da moram Romana na lep način prositi za to. Še prej pa sem veliko molila, da bi on sprejel povabilo.

Roman: Izbrala je pravi pristop in njena prošnja je vžgala. Šla sva na seminar Nepozabni trenutki za naju na Debelem rtiču. Tam so se dogajale zanimive stvari, ki so me prepričale, da je čas tudi za vključitev v zakonsko skupino. S sabo sva povabila tudi en par in jima sploh nisva povedala, da gre za seminar za zakonce. Mislila sta, da gremo malo na morje.

Rebeka: Od takrat naprej se veliko bolje pogovarjava in ne pometava stvari pod preprogo. Še vedno se spreva, vendar se učiva nesporazume tudi reševati.

Celoten intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.


MARIANNA POPIEŁUSZKO

Preberite še:
Marianna – mati, ki je vzgojila blaženega


web 3 martin golob vlog 48

Preberite še:
Epidemija pripoveduje tudi lepe zgodbe. Povem vam dve!


COUPLE, HAPPY, MARRIAGE

Preberite še:
Ob teh svetopisemskih citatih lahko zopet osmislite svoj zakon

Tags:
družinaintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
MARTIN GOLOB
Martin Golob
Kaj se zgodi, ko sem prehiter in predrzen?
web sisters singing
Lojze Grčman
Ko zapojejo in zaigrajo redovnice - pet seste...
Barbara Oprčkal
"Hvaležna sem, da se izmed 14 rok vedno najde...
RACHELE SAGRAMOSO,
Silvia Lucchetti
Od trpeče najstnice do matere sedmih otrok: "...
JANEZ RIFEL
Lojze Grčman
"Treba je živeti skromneje in preprosteje, st...
PREŠEREN DAY
Aleteia
Prosto po … Prešernu: Kako slavni verzi zveni...
SEWING CLOTHES
Tina Martinec Selan
Najlepša otroška oblačila izpod rok slovenski...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.