Časi, ki jih preživljamo, med drugim vsak dan prinašajo tudi veliko pozitivnih zgodb, ki nas opogumljajo in navdajajo z upanjem. Eno od njih je pred dnevi na Facebooku delil župnik Igor Stepan iz župnije Novo mesto – Šmihel. V neposredni bližini župnišča se nahaja Dom starejših občanov Novo mesto, v katerem je s koronavirusom okuženih veliko prebivalcev.
V nadaljevanju objavljamo nekaj izsekov njegovega zapisa.
Njihovi edini obiski v teh dneh so tisti, ki skrbijo zanje. Ne morejo se srečati z domačimi, ne morejo jih obiskati. Lahko jih le slišijo ali vidijo preko telefona. Mnogim v domu je veliko pomenilo, da so lahko šli včasih k sveti maši v kapelo v domu, da so lahko prejeli obhajilo, spoved, da so lahko molili pred Jezusom v kapeli, peli pesmi, ki so jih tolikokrat peli v domačih cerkvah. Vsega tega v tem času nimajo. /…/ Mnogi, ki so vse življenje z veliko vero in zaupanjem hodili v cerkev in prejemali zakramente, pa zdaj, na jesen svojega življenja niti tega več nimajo.
Preberite še:
Duhovnik, ki je umrl zaradi koronavirusa: “Se vidimo v raju! Molite rožni venec!”
Pred tedni tudi sam v izolaciji
V času, ko so svete maše še potekale ob prisotnosti vernikov, sta morala tudi župnik Igor in duhovni pomočnik, s katerim skupaj živita v župnišču, v samoizolacijo. “Kljub temu, da sem bil ves ta čas sam, pa sem si zapolnil čas z delom, z molitvijo, s stvarmi, ki so me razveseljevale in mi zapolnile čas. Z župljani sem bil povezan prek telefona, elektronske pošte, socialnih omrežij. Mnogi so me poklicali, mi pisali, velikokrat je bila na kljuki vrat obešena kakšna vrečka z dobrotami. Če je bilo kaj nujnega, smo urejali prek telefona. Vse, ki so prišli v župnišče, sem sprejemal z okna v nadstropju. Največjo povezanost z njimi in zunanjim svetom pa sem čutil prek svetih maš, ki sem jih daroval vsak dan v svoji sobi. Pri teh svetih mašah sem se spominjal vse župnije, posebej vseh bolnikov. Čeprav nisem bil bolan in nisem imel simptomov, pa v takem obdobju postanejo blizu posebej vsi bolni in vsi tisti, ki za bolne skrbijo. Njih sem se v tem času še posebej spominjal v molitvi in pri sveti maši.”
Misel na to, da so oskrbovanci sami, brez bližine svojcev, mu ni dala miru, zato jih je z dovoljenjem direktorice obiskal v polni zaščitni opravi.
Ob obisku se je ustavil ob vsaki postelji.
Če nisem mogel narediti drugega, sem rekel le: “Dober dan!” Čeprav niso videli mojega nasmeha, ker je bil za masko, čeprav niso videli solz, ki so bile kdaj v mojih očeh, ker so jih zakrivala zaščitna očala, čeprav me niso prepoznali, kdo sem, dokler jim nisem povedal, ker sem bil v vsej tisti zaščiti, kakor vsi, ki zanje skrbijo, pa so gotovo začutili, da je tisti dan nekaj drugače. Pa ne zaradi mene, ne zaradi mojega obiska, ne zaradi še enega človeka v zaščitni obleki, pač pa zaradi Boga, ki se jih je dotaknil ne poseben način.
Preberite še:
Epidemija pripoveduje tudi lepe zgodbe. Povem vam dve!
Znamenje križa
Dolgo ne bom pozabil gospe, ki ni slišala, kaj sem ji govoril, ki ni videla premikanja mojih ust, s katerimi sem ji hotel povedati, da sem duhovnik, ker jih je zakrivala maska, ki ji nisem mogel razložiti, zakaj sem prišel. Ko sem naredil znamenje križa, so se ji ustnice razlezle v širok nasmeh in takoj je začela dvigovati desno roko in jo z veliko težavo premikati proti svojemu čelu. Ko je zagledala sveto hostijo, je preko njenega obraza šla sveta spokojnost. Zaužila je čisto majhen košček, a vendar dovolj velik, da je v svoje srce sprejela samega Boga.
Ko sem jo gledal, sem vedel eno: “To je vera, ki ti je ne da teološka fakulteta, ki ti je ne da vseh šest let študija in nobena knjiga. To je vera, ki ti jo ne da semenišče. To je vera, ki ti jo dajo preizkušnje, trpljenje in življenje.” Ne želim zmanjšati pomena vsega prej naštetega. Ampak vse to, kar sem videl v očeh teh preizkušenih ljudi, je potrditev tistega, kar smo slišali, brali in se učili v letih študija. To je vera.
Doživel sem tudi dogodke, ko so mi recitirali stare molitve, ki jih več nihče ne zna, ko so mi pripovedovali dogodke iz svojega življenja, ko smo se nasmejali, ker mi gospa ni verjela, da sem v tisti zaščitni obleki res župnik in mi rekla: “Ti pa že nisi župnik. A kar v škornjih?” In potem, ko sem jo prepričal, smo se smejali. In še ena gospa, ki leži na postelji, ki je obrnjena direktno na naš vrt, ko sem ji povedal, kdo sem, je kot iz topa izstrelila: “Sem vedela, da boste prišli!” Vsi ti in še mnogi drugi dogodki, so mi govorili: “Prav je to!”
Preberite še:
Ta pesem Taylor Swift je poklon zdravstvenim delavcem v korona krizi
Zahvala zdravstvenim delavcem
Besede zahvale je ob tem namenil vsem zdravstvenim delavcem: Ob koncu naj izrazim svoje občudovanje in poklon vsem vam, ki v teh zaščitnih oblekah delate in skrbite za te ostarele, bolne, onemogle, dan za dnem po več ur, vsem vam v vseh domovih za ostarele, v bolnišnicah, v raznih zdravstvenih ustanovah. S tem kažete svojo človečnost. Narod, ki ne skrbi za svoje ostarele in bolne, nima prihodnosti, ker ne spoštuje ne človeka in ne življenja.
Celoten župnikov zapis lahko preberete v spodnji objavi:
Božje sporočilo
“Čeprav se povezanost prek ekrana nikakor ne more primerjati s srečanjem v živo, je to v tem času najbolj varen in najboljši približek. Mnogim starejšim je še vedno blizu in bolj osebno, če dobijo lastnoročno napisano pismo. Mnogim veliko pomeni tudi to, da se lahko pridružijo molitvi ali sveti maši po televiziji ali radiu. Še bolj pa v tem času doživljam, kako velikega pomena ima za mnoge, posebej starejše in pa tiste, ki imajo močno vero, ki se je kalila v domači župnijski skupnosti, če lahko spremljajo sveto mašo iz domače župnijske cerkve,” je za Aleteio povedal Stepan.
“Vsi iščemo različne načine, da bi čim bolj človeško preživeli ta čas preizkušnje za vse človeštvo. Mogoče je to sporočilo Boga, da se vrnemo k tistim osnovnim človeškim vrednotam, ki imajo osnovo in temelj v Bogu,” sklene šmihelski župnik.
Preberite še:
Kaj najbolj krepi imunski sistem?
Preberite še:
“Včasih trudoma iščeš poti, koronakriza pa pripomore, da jih najdeš”
Preberite še:
“Koronavirus je obstajal že v Kristusovem času” Zakaj pa?
