Če zelo popreprostimo, je bil duhovniški poklic nekoč med najuglednejšimi. Ob zdravnikih, učiteljih, odvetnikih in še kom. Stvari so danes precej drugačne, ne le pri bodočih duhovnikih. Ti se marsikdaj srečujejo tudi s čudnimi pogledi in vprašanji okolice: zakaj? A pesimizem je odveč. Dejstvo, da ljudje predane duhovnike, njihove besede, dejanja, pristope zelo cenijo.
Preberite še:
“Tvegal sem vse, da grem za Njim”
Preberite še:
“Duhovnik mora biti človek, ki zna sodelovati in povezovati ljudi med seboj”
Preberite še:
Pri družini novomašnika: “Martin je bil blagoslovljen, še preden smo vedeli, da ga bomo dobili”
Ali je duhovništvo še možna življenjska izbira? se je glasilo naslovno vprašanje spletne razprave, ki jo je pripravila Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. Duhovnik s 13-letno prakso, diakon in bogoslovec prvega letnika so delili poglede na svojo odločitev za duhovniški poklic, tudi v kontekstu ugleda.
Celoten pogovor:
Anketa:
Žiga Kreft, prvi letnik bogoslovja:
“Za duhovniški poklic se nisem odločil zaradi ugleda ali časti. Ampak zaradi načina življenja, za katerega Bog hoče, da ga živim, kar mi bo dalo izpolnitev in srečo. Včasih te ljudje gledajo postrani. Prva preizkušnja je bila že, ko sem to povedal doma. V domači župniji so veseli. Nekateri pa me še vedno gledajo malo čudno. Morda zaradi tega, ker me povezujejo s Cerkvijo. To gledajo kot inštitucijo, do nje imajo predsodke, na žalost jo povezujejo s škandali. Doživljam oboje – čudne poglede in podporo. Za podporo sem najbolj hvaležen.”
Preberite še:
Epidemija pripoveduje tudi lepe zgodbe. Povem vam dve!
Peter Čemažar, diakon:
“Ugleden poklic morda res ni, a že Jezus nam govori, da bo napačno, če bomo duhovništvo sprejemali kot nekaj, kar bo vselej zaželeno. Da nam bodo vedno vsi ploskali. Pot duhovnika in vsakega kristjana je pot Kristusa. Temu so sledile množice, a so ga tudi preganjali.”
“Včasih občutimo, da to ni ugleden poklic, včasih občutimo, da smo zavračani, da nas po medijih preganjajo. Tega, kako bodo na moje duhovništvo gledali drugi, sem se najbolj bal. A ob odločitvi za ta poklic nisem začutil obsojanja, negodovanja, ampak so mi številni namenili veliko spoštovanje. Zdi se mi, da imajo drugi podobne izkušnje. Težko se je bilo odločiti za poklic, težko sem povedal prijateljem, svojcem, nevernim. A morda so mi ravno neverni dali najlepši odziv. Čeprav morda niso razumeli mojih razlogov, je bilo v ozadju spoštovanje.”
Preberite še:
“Glavna težava mnogih duhovnikov je občutek, da jih ljudje ne potrebujejo”
Matjaž Celarc, študentski prefekt ljubljanskega semenišča:
“Tole, kar bom povedal, ne velja le za duhovniški poklic. Če človek najde neko poklicanost, nekaj, kar ga izpolnjuje, je to največ. Srečen si, ne glede na to, ali ti drugi nasprotujejo. Nimam v mislih trme, ampak čut izpolnjenosti. Lahko se navežem na Pavlove besede, ko pravi: Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. (2 Kor 4,8) Gre za svobodo v Kristusu, svoboda pa naj ne bo pretveza za karkoli drugega. Seme novih kristjanov so prav mučenci. Če v današnjih časih duhovnik svoje duhovništvo iskreno živi – v ljubezni do Kristusa in ljudi, ki so mu zaupani, in navsezadnje tudi do sebe, je to največje pričevanje. Seme, Kristusova beseda, ki želi obroditi obilo sadu.”
Preberite še:
Kaj je duhovnik Martin vprašal zmagovalca dirke po Franciji Tadeja Pogačarja?
Preberite še:
Kako se lahko v prazničnih dneh spomnite na svojega župnika
Preberite še:
“Znam poslušati ženo, ne da bi ji serviral rešitve”
