Ples je že tisočletja del družbe, odraža govorico človeka, njegovega gibanja. Doživljanje religije tudi prek plesnega izražanja je prisotno že od pradavnine dalje. V antičnem obdobju je imelo čaščenje boga pomembno vlogo pri plesni umetnosti.
Danes se plesi vračajo v Cerkev, kjer jih poznamo pod imenom meditativni, judovski, plesi v krogu. Naša sogovornica Irena Žnidar pravi, da ji je najbolj všeč izraz molitveni plesi, ker pove največ – da gre za molitev, za odnos z Gospodom.
Irena se je z molitvenimi plesi srečala pred več kot 15 leti, ko jih je v Slovenijo prinesel jezuit p. Tomaž Mikuš, in se takoj navdušila nad njimi. Pravi, da je plese najlepše doživela v Izraelu, ko se je udeležila judovskih plesov na obalah Sredozemskega morja in Galilejskega jezera. Redno jih vključuje v različna srečanja, duhovne obnove in tudi svete maše. Skupaj z Mojco Rot že 10 let enkrat mesečno organizira večere molitvenih plesov.
Preberite še:
Zakaj je spoštljiv odnos do telesa blagodejen za naše duhovno življenje
V zadnjem času postaja moderno iskanje duhovnosti prek telesa, osvobajanje telesa, pri molitvenih plesih verjetno ne gre za to?
Ne, tu ne gre za to. Gre preprosto za molitev, pri kateri sodeluje celotno telo. Tak način molitve je nekaj vsakdanjega v afriških in latinskoameriških deželah, medtem ko Evropejci molitev večinoma povezujemo z negibnim telesom v neki telesni drži, npr. klečanju.
Cerkev sploh v zadnjih letih spodbuja, da se v molitev vključi celo telo. So ti plesi odgovor na to spodbudo?
Ne poznam te spodbude. Je pa znano, da telesna drža človeka vpliva na njegovo počutje (npr. vzravnana drža in pogled navzgor te spravita v boljšo voljo, v ležečem stanju se ne moreš jeziti) in obratno. Ko si vesel, žalosten, zaljubljen, prestrašen, to izražaš tudi s telesom.
Telesna drža pomaga pri molitvi, lahko pa tudi molitev privede do določene molitvene drže. Na primer, dvignjene roke so znak prošnje, poskakovanje je znak veselja in hvaležnosti. To je nekaj naravnega in zato je nekaj naravnega tudi vključevanje telesa v molitev.
V Sloveniji skupine molitvenih plesov obstajajo že več kot 15 let.
Preberite še:
Ali obstaja pravilna drža za molitev?
Duhovni plesi izhajajo iz krščanske in judovske kulture, navdih imajo v Svetem pismu. Kakšno zgodbo pripovedujejo? Katere so vam posebej pri srcu?
V Svetem pismu je ples večkrat omenjen v psalmih, na primer:
- Naj hvalijo njegovo ime s plesom, na boben in citre naj mu igrajo! (Ps 149,3)
- Hvalite ga z bobnom in plesom, hvalite ga s strunami in flavto! (Ps 150,4)
Judovski plesi se običajno navezujejo na Sveto pismo. Govorijo na primer o kralju Davidu, o tavanju skozi puščavo in iskanju vode, o branju Svetega pisma, o bratski ljubezni. Lahko gre za vzklike veselja: “In naj bo mir vedno z vami! Hevenu shalom alehem!” in “Aleluja!”.
Nekateri plesi so veseli, drugi so bolj razmišljujoči, meditativni, tretji so prošnje. Ljudje se nahajamo v različnih osebnih situacijah in v vsaki nam je bližje kakšen drug ples. Kdaj bi samo skakali od veselja, kdaj drugič pa smo v stiski in prosimo Boga za pomoč.
Preberite še:
12 psalmov, s katerimi se lahko zahvaljujemo ob vseh priložnostih
Je vsa glasba judovskega izvora? Imamo morda tudi kakšen slovenski duhovni ples?
Judje imajo že zelo dolgo tradicijo molitvenih plesov v krogu. Zaplešejo jih ob različnih priložnostih, redno pa plešejo ob sobotah zvečer, ko je konec šabata. Vedno znova nastajajo tudi nove pesmi in nove koreografije, tako da je judovskih plesov res veliko.
Obstajajo pa seveda tudi koreografije na pesmi v ostalih jezikih. Na slovenske pesmi (npr. pesmi skupine Gloria, bratov kapucinov, Frame, taizéjske speve) je veliko koreografij pripravila Ruth Müller-Wick, ki (skupaj z brati kapucini) večkrat na leto vodi tečaje molitvenih plesov v Kančevcih.
Pri duhovnih plesih nimamo soplesalca, plešemo v skupini. Je pomembno s kom plešemo, se prek plesa gradi skupnost?
Na začetku se predstavimo, saj gre za molitev skupnosti, in takoj, ko si povemo svoja imena, se počutimo bolj povezani. Večinoma plešemo po krožnici. Pri nekaterih plesih se držimo za roke, z obrazi pa smo usmerjeni proti središču, kjer sta običajno sveča in Sveto pismo, simbol Boga. Tako plesalci soustvarjamo skupnost, ki skupaj moli.
Med molitvijo smo pozorni drug na drugega. Pazimo, da je krožnica lepa, da delamo vsi približno enako velike korake, da se ne pohodimo. Čeprav se med plesom ne pogovarjamo, nas ta oblika molitve zelo poveže.
Preberite še:
“Najpomembneje je, da vedno najdem čas za moža, pogovor in skupno molitev”
Bi rekli, da je ples bolj preprosta molitev ali bolj poglobljena? Bolj sprostitev ali meditacija?
Oboje, preprosta in poglobljena. Odvisno od tega, v kakšni situaciji sem in kako me določena vsebina nagovori. Nekateri plesi so zelo enostavni, tako da lahko plešemo miže (t.i. meditativni plesi).
Drugi plesi pa so zelo zahtevni, s številnimi zapletenimi koraki, in traja kar nekaj časa, da se lahko popolnoma prepustiš molitvi, ne da bi mislil na korake. Spet drugi so enostavni in poskakujoči, sproščujoči.
Kaj vas najbolj nagovori? Vas najljubši gib, ples? Ga kdaj vpletete v svoje življenje?
Všeč so mi dvignjene roke. Te me vedno nagovorijo, saj lahko pomenijo slavljenje, kot znak veselja, ali prošnjo, ko sem v stiski. Potem so mi všeč koraki, ko se približuješ in oddaljuješ od središča kroga. To je resničnost našega življenja, enkrat se čutimo zelo blizu Bogu, drugič ne.
Zelo lep je korak “maim”, kar v hebrejščini pomeni voda. Gre za križanje nog spredaj in zadaj in je videti kot valovanje vode.
Preberite še:
Moč molitve in zgodba o fantu, ki ga je Marija rešila levkemije
Preberite še:
Prisluhnite psalmu, zaigranemu na starodavne inštrumente in zapetemu v hebrejščini
Preberite še:
Sestra Cristina na Zvezde plešejo: “Vera ni geto”
