Bil je na obeh straneh mikrofona, želel v Hollywood, poslanstvo pa našel pri kapucinih

Preizkusil se je na radiu in pred kamero. Kako pa se je brat Ambrož znašel pri kapucinih?

Brat Ambrož Brezovšek prihaja s celjskega konca, zrasel je v osemčlanski družini. Živi in deluje pa v kapucinskem samostanu v Ljubljani. To je red, v katerem je najbolj začutil preprostost in spontani odnos do življenja. Študent tretjega letnika teološke fakultete je pred kratkim napravil večne zaobljube. “Če bo vse v redu s študijem,” razmišlja, “bi lahko bil v duhovnika posvečen čez štiri leta.” Njegova pot je zanimiva, tudi zato, ker je imel v bolj rani mladosti drugačne načrte z življenjem.

Preberite še:
Od kapucinov do dekleta in nazaj: Jokal sem od sreče in šoka

Šel je v svet

Doštudiral je grafično in medijsko tehniko. V njem pa je gorela želja, da bi postal igralec. Pa ne amaterski v vaškem gledališču, njegove ambicije so segale v tujino, v ZDA, v Hollywood. “Prostor v Sloveniji se mi je zdel premajhen, hotel sem poskusiti življenje v tujini,” opisuje svoje obdobje po diplomi.

Tedaj se je v želji po svežih izkušnjah in izzivih podal v Anglijo. Našel si je delo in se v mestu Bournemouth vpisal na igralski tečaj.

Življenje na Otoku ga je pritegnilo, spoznal je ljudi z vsega sveta in se izmojstril v angleškem in igralskem jeziku: “Veseli me delo poglabljanja v lik. S svojim telesom izraziš nekoga drugega. To mi je bilo in mi je še vedno zelo zanimivo. Sledilo je nekaj projektov, a nič tako resnega, kot sem si želel sam.” Z izjemo sodelovanja v celovečernem filmu Vloga za Emo, kjer je nastopil.

Temnejše plati šovbiznisa

Ko je raziskoval “zunanjim” opazovalcem manj znane kote igralskega poklica, je odkril, da to ni zanj. “Ne gre za umetnost, ampak za biznis, šovbiznis. Da dobiš neko delo, moraš biti pripravljen narediti marsikaj. Med drugim gre za usluge. Imeti moraš agenta, ki pozna nekoga, ki pozna pomembne ljudi,” je tedaj 27-letni Ambrož spoznal eno od poti do igralskih vlog, ki nima nobene povezave z igranjem.

Na obeh straneh mikrofona

Med študijem je Ambrož približno tri leta deloval tudi na Radiu Ognjišče. Večinoma kot tehnik, kar mu je bilo bližje in ljubše, preizkusil pa se je tudi za mikrofonom. Skupaj z Marjanom Buničem sta vodila študentsko oddajo, bral pa je tudi poročila.

Faustijeva iskra

Vzporedno je odkril svoje poslanstvo, to, kar ga bo res izpolnilo. Iskro je sprožila knjiga Silvana Faustija, ki jo je v Anglijo vzel bolj naključno, za duhovno branje, da “ne bi pozabil, kdo sem”.

“Ko sem bral o razlagi Markovega evangelija, se mi je začelo odpirati … Začutil sem, koliko ljubezni mi je Nekdo pripravil, ne da bi se jaz tega točno zavedal. Tedaj sem dojel, da bi se rad razdal, kot se je nekdo drug zame. Da je to moja pot,” se spominja. Potem so se stvari začele razvijati bliskovito.

Odpravil se je na duhovne vaje v Oxford, kjer so bili po naključju kapucini. Sledilo je nekaj mailov s slovenskim provincialom tega reda. Dogovorila sta se, da pride k njim. Tri dni po vrnitvi iz Anglije leta 2014 je bil tako že v samostanu.

Preberite še:
Kdo je pravi “dedec”? Moder mož, ki je pripravljen tudi zapustiti udobje svojega “prav”

Na temelju iskrenosti

Odločitev je za domače, ne glede na to, da prihaja iz globoko verne družine, predstavljala šok. Tega ni nihče pričakoval. Ob tem pa je bilo odločitev treba pojasniti še nekomu. Ambrož je imel v tistem času dekle.

“Bilo kar težko,” se spominja “tistega” pogovora z njo: “A videl sem, da sem prišel do točke, ko ne morem drugače. Čutil sem, da to moram storiti. Poskusil sem biti karseda iskren.”

Sobratje kot družina

Zadnjih pet let je preživel na študiju v Italiji, od septembra pa je spet v Ljubljani. Kot pravi, se še vedno uči, tudi odnosov: “Glede na to, kakšen značaj imam, mi je lahko skupnost bratov neka pomoč. Mislim, da sem precej svojeglav, malo uporniški. Bratje ti lahko pokažejo ogledalo. Morda kdaj, tudi nevede, skreneš s svoje poti, če je premalo molitve ali zapadeš v določeno miselnost. Nekdo te lahko takoj popravi.“

Hm … Pridevnikov svojeglav in uporniški ponavadi, vsaj v prvih asociacijah, ne povezujemo z redovniškim poklicem. Kako to deluje v praksi? “V principu sem zadržan, kar zadeva uporabo talentov. Ko bi moral dati kaj svojega, to malo ‘prišparam’. Ne zdi se mi tako pomembno ali mislim, da ne bo dobro sprejeto. Kar umaknil bi se, živel samotarsko, ‘zatlačen’, skrit v svojem varnem brlogu. Bratje me takoj spodbudijo, da grem ven iz tega oklepa,” razloži naš sogovornik.

Preberite še:
Kako se lahko v prazničnih dneh spomnite na svojega župnika

Talenti v službi drugih

“Učim se, da talente in sposobnosti, ki so mi bile dani, uporabljam predvsem za druge, za služenje drugim. Spreminjam svojo miselnost v smer, da gledam na svoje brate kot na družino. Nismo skupaj zato, ker smo vsi enako oblečeni. Tukaj sem lahko to, kar sem, ne da bi se moral skrivati ali da bi mi bilo nerodno,” še podkrepi svojo misel.

Nesprejemanje pogosto vodi v postavljanje zidu. Če se ne strinjava, bodi ti tam, jaz pa tu. Ne bova se več pogovarjala o neki temi. Če bova stala vsak na svojem bregu, se kmalu sploh ne bova pogovarjala. Včasih je težko stopiti v dialog. Talente pa lahko uporabiš tudi v službi oziroma streženju drugim.

Koronavirus v samostanu

Letošnjo pomlad je preživel v samostanu blizu Vicenze, kjer so bile koronavirusne razmere še bistveno bolj zaostrene kot pri nas. Sestra smrt je obiskala tudi njihov red. Stvarnost je udarila z vso brutalnostjo: “Zavedel sem se, da je nekdo, ki je še včeraj kihal v sosednji sobi, danes v bolnišnici, jutri pa ga morda ne bo več.”

Brat Ambrož je našel svoj mir v molitvi in premišljevanju, kar pa seveda ni pomenilo odklopa od sveta in njegovih stisk: “Za postni čas sem si zadal, da se posvetim meditaciji iste knjige, kot sem jo odnesel v Anglijo. V njej sem se srečeval tudi s smrtjo, ki je bila vse okrog nas, in doživetjem nove realnosti. Ta ljudi ločuje. Začutilo se je, da se drug drugega počasi začenjamo bati. Tudi mi, ki živimo skupaj. S poglabljanjem v evangelij sem lahko ohranil svoj mir. Čeprav sem seveda zaznaval vse psihične pritiske na okolico. Strah je tako močan, da vpliva na razum.”

Preberite še:
“Najlepša šminka, ki jo lahko dam nase, je veselje”

Tudi redovniki se zabavajo

Ob koncu pogovora na Zoomu, s katerim ima vsakdanje izkušnje, saj na tak način v koronačasu tudi študira, smo mladega redovnika vprašali, kako se z brati sprostijo in kaj počnejo v prostem času.

Enkrat ali dvakrat na teden se dobijo skupaj, posvetijo kaki družabni igri si ogledajo film ali nogometno tekmo, odigrajo partijo namiznega tenisa. “Včasih si odpremo tudi kako pivo ali, ko ima kdo god, pred kosilom spijemo aperitiv. Znamo se razvedriti. Vseskozi pa je prisoten bratski pogovor. Tudi če kaj ne gre, greš do sobrata in mu poveš, kaj ni v redu. Poskušaš priti na isti imenovalec. Mislim, da vlada sproščeno vzdušje, saj morebitne nesporazume ‘čistimo’ sproti.”

Odlična iztočnica in zgled tudi za življenje zunaj samostanskih obzidij.

Preberite še:
Kakšna je razlika med redovnikom, menihom in duhovnikom?

Duhovniki in redovniki – vsi bratje?

Pri kapucinih smo zasledili, da se z besedo “brat” naslavljajo tako duhovniki kot redovniki. Odgovor se skriva v nauku svetega Frančiška, ustanovitelja kapucinskega reda. “Želel je, da se ne bi delalo razlik, da bi bili vsi enaki. Tako profesor kot tisti, ki obdeluje vrt. Nekateri ljudje nas še vedno kličejo patri, a trudimo se obuditi to, da smo vsi bratje,” pojasnjuje brat Ambrož.