Čeprav je to diagnoza, ki ne pomeni več tega, kar je pomenila pred dvema desetletjema, še vedno ostajajo trdno zakoreninjeni stereotipi in predsodki do ljudi, ki so okuženi z virusom HIV.
Kot poudarjajo na UKC Ljubljana, so uspehi na področju zdravljenja in obvladovanja bolezni odlični, toda okužba s HIV kljub temu ostaja pomemben javnozdravstveni problem. V Sloveniji je namreč velik problem to, da ostajamo zelo šibki pri prepoznavanju okuženih.
Po ocenah Inštituta za javno zdravje (NIJZ) je pri nas trenutno manj kot 1000 oseb s HIV (globalno gledano jih po podatkih WHO s to okužbo živi približno 38 milijonov), od teh pa jih približno petina ne ve za svojo okužbo. In ta petina predstavlja težavo.
Preberite še:
Spopadanje z virusom, s katerim se dnevno še vedno okuži več tisoč ljudi
Ključno je testiranje
Osebe, ki so v procesu zdravljenja, so namreč praktično funkcionalno ozdravljene. Prav tako osebe, ki jih učinkovito zdravijo in imajo nezaznaven virus v krvi, niso več kužne. To pomeni, da ne ogrožajo svoje okolice in virusa ne širijo na druge. Stigmatiziranje, označevanje in potiskanje na rob družbe je tako brez vsakega smisla.
Ključno je torej testiranje. Da tisti, ki virus dejansko lahko širijo nevede, čimprej prejmejo ustrezno zdravljenje.
Da življenja po diagnozi ni konec, dokazujejo številne zgodbe ljudi, ki so se odločili spregovoriti o svoji izkušnji z okužbo z virusov HIV. Nekateri pogumno z imenom, čeprav so ti zelo redki, spet drugi anonimno, saj je nerazumevanje družbe že vedno zelo veliko.
V nadaljevanju si tako lahko preberete zgodbo ženske (imena ne razkrivajo), ki je svojo izkušnjo delila za potrebe znanstvenega članka, ki je izšel leta 2017 v publikaciji Tropical medicine and infectious disease (Tropska medicina in prenosljive bolezni). Cilj tega članka je bil, da prek osebne zgodbe prikažejo, kaj pomeni okužba s HIV in kakšno je lahko življenje okuženega.
Preberite še:
Italijanska igralka: Bila sem popolnoma obupana, Božje usmiljenje me je rešilo
Življenje z virusom HIV več kot 27 let
Ime okužene z virusom HIV torej ni bilo razkrito, mi pa ji bomo rekli Ana. Ana je v času, ko je nastajal članek, že več kot 27 let (z okužbo) živela v Belgiji. Tja se je preselila iz Afrike, kjer se je pri dvajsetih poročila. Z možem sta kmalu po poroki dobila prvega otroka, ko pa sta se odločala za drugega, je na željo njene tete, skupaj z možem opravila testiranje na virus HIV. Zanj je sicer že slišala, a niti pomislila ni, da bo to virus, ki bo kmalu krojil njen vsakdan.
“Na diagnozo nisem bila pripravljena. Slišala sem za virus HIV, ko sem še živela v Afriki, toda moj pozitiven test je bil zame velik šok. Takrat sem razmišljala o številnih stvareh. Želja po tem, da bi imela še drugega otroka, je v trenutku postala nedosegljiva. Ves čas sem jokala. Bila sem tako potrta, da sem večkrat razmišljala o tem, da bi končala svoje življenje,” je dejala.
Ko se boriš proti dvema boleznima
Toda na koncu je prišla tudi do spoznanja, da je življenje z virusom mogoče in da ne pomeni smrtne obsodbe. Po tem, ko se je z družino preselila v Belgijo, je tam dobila ustrezno zdravljenje, brez katerega gotovo ne bi preživela. “Verjetno bi bila zdaj že mrtva,” pravi.
Anino življenje kljub temu ni bilo preprosto. Za okužbo je povedala le redkim, mož pa ji je čez čas priznal tudi, da ji je bil nezvest in tako sta tudi ugotovila, zakaj je bil test pozitiven. Njun odnos se je nato kmalu začel krhati, vendar ne toliko zaradi virusa HIV, pač pa zato, ker je bil mož veliko odsoten zaradi dela v tujini. Bila je osamljena in vedno bolj depresivna. Uteho je iskala v alkoholu in tako je bila odvisnost še ena od težav, s katero se je morala spopasti.
Preberite še:
“Bolezen te tako posrka vase, da anoreksija postane tvoja najboljša prijateljica”
Opora v veri
To ji je na koncu ob podpori družine in vere tudi uspelo. Kot je pojasnila, je že od nekdaj zelo verna katoličanka in njen odnos se v teh letih življenja z boleznijo ni spremenil. “Verjamem, da je ta bolezen utrdila moj odnos z Bogom in okrepila mojo vero. Verjamem, da mi je prav vera pomagala, da sem se spoprijela z vsemi preizkušnjami, tako z življenjem bolnika z virusom HIV, kot tudi s prevaro, ki sem jo doživela v zakonu.”
Življenje z virusom HIV jo je povsem spremenilo, dalo pa ji je tudi nekaj pomembnih lekcij. “Danes gotovo bolj cenim zdravje, sem bolj ponižna in tudi bolj previdna. Vsak dan živim, kot da je zadnji in dajem pri tem najboljše od sebe. Tako se trudim vsak dan. Hodim po svoji poti z zaupanjem v prihodnost.”
Svetovni dan
Svetovni dan aidsa vsako leto obeležujemo 1. decembra.”
Preberite še:
“Ob vojakih sem se učila človeškosti”
Preberite še:
Čeprav so mnogi nasprotovali njunemu zakonu, ju je na koncu ločila le bolezen
Preberite še:
Na bolezen nismo nikoli dovolj pripravljeni
