Pred nekaj tedni smo se starši znašli v situaciji, za katero nas je najbrž velika večina upala, da je ne bo. Ponovno lockdown in šolanje na domu, tokrat v jesenskih dneh, ki so mrzli, megleni (vsaj v Ljubljani) in ko se zelo hitro stemni. Šolarji pa živahni in še kako potrebni tudi zraka, rekreacije in dinamike, ki bi jim vsaj malo razbila monoton vsakdan.
Ravnotežje med zasloni in svežim zrakom
Tokrat šola oziroma učitelji za dober potek šolanja na domu kar dobro poskrbijo. Ne bi rada polemizirala o kakovosti znanja, ki jo na tak način pridobijo, saj se bo to pokazalo šele s časom. Mi je pa všeč, da ima prav vsak od mojih otrok vsaj eno uro na dan možnost videti in govoriti s svojim razredom ter učitelji prek spletne konference. To je za njihovo mentalno kondicijo nujno, saj zelo pogrešajo tiste stike, za katere so zaradi lockdowna prikrajšani.
Preberite še:
12 dragocenih naukov, ki jih vaš otrok lahko dobi zunaj učilnice
Kar se tiče gibanja, jih po nekaj urah dopoldanskega dela nujno naženem ven, na zrak. Imamo to srečo, da živimo tik ob gozdu, v mirni soseski, tako da se lahko igrajo naokrog. Strmenje v tak ali drugačen zaslon se mi za otroke še vedno – kljub temu, da se trenutno temu ne moremo izogniti – zdi škodljivo. Po nekaj urah so sitni, nemirni in bi se prerekali brez razloga. Zato vidim, kako nujno je, da grejo na zrak, ne glede na mraz. Kakšno popoldne, še bolj pa ob koncih tedna, je na meniju daljši družinski izlet v naravo.
Stik s sošolci prek videa vseeno boljši kot nobenega stika
Seveda strmenje v zaslon, na katerem v kvadratkih vidiš svoje sošolce in sošolke, niti slučajno ni primerljivo s tem, da se lahko z njimi v živo malce pohecaš ali loviš po šolskem dvorišču. Zagotovo pa je mnogo boljše kot nič. Snovi in dela ni preveč, ampak nekako ravno prav, vsaj tako so mi povedali, ko smo reševali spletno anketo, ki jo je poslala ravnateljica.
Je pa vse skupaj za otroke naporno in težavno, tudi če nimajo učnih težav, kaj šele za tiste, ki jih imajo. Moj sedmošolec je zelo dobro orisal situacijo, ko se je jeseni začelo šolanje na daljavo. Rekel je: “Mami, saj razumem, da moram delati za šolo in bom delal. Ampak motivacije nimam pa čisto nobene …”
Preberite še:
6 otrok in šolanje od doma: Včasih si zaželim, da bi mi prišla pomagat Mary Poppins
Trenutno sem vse: učiteljica, kuharica, gospodinja, motivatorka …
Osebno sem se odločila, da se od šolanja na domu karseda distanciram, kar seveda ne pomeni, da vanj nisem vpeta (in to kar precej). Najmlajšima pomagam pri vzpostavljanju povezave za spletno uro na daljavo, s prvošolko seveda po končani učni uri še skupaj narediva tisto, kar je treba narediti za določen dan. To je reševanje v delovnem zvezku, branje navodil, pisanje in risanje v zvezke, izdelala je tudi že plakat in imela govorni nastop, vsak teden pa dobi tudi likovno nalogo, pri kateri mora mama – če ne drugega – vsaj poiskati primerne materiale in opremo za izvedbo.
Kar se tiče starejših dveh otrok, pa se v njuno šolsko delo absolutno ne vtikam. Če me prosita za razlago, če česa ne razumeta, sem seveda na voljo, ostalo pa se mi zdi delo učiteljev. Seveda so potrebne spodbude, priganjanje, opominjanje na učne ure (kdaj pa kdaj kakšno tudi zamudimo, priznam). In ko vzamemo v obzir, da poleg šole na daljavo potekajo tudi popoldanske dejavnosti, kot so inštrumenti, skavtska srečanja, plesne urice itd., se vsega skupaj nabere kar precej.
Zato si zelo težko predstavljam, kako vse skupaj funkcionira pri tistih družinah, kjer starši nimajo možnosti biti doma in biti vse to otrokom, ker morata oba hoditi v službo. Saj so otroci do določene mere samostojni, a da bi jih pustila same osem ali več ur, brez nadzora in brez možnosti toplega obroka, razlage in pomoči pri šolskem delu, si preprosto ne predstavljam.
Preberite še:
12 nasvetov za uspešno delo od doma
V drugo gre lažje
Če sem se v pomladanskem lockdownu precej mučila z vsem skupaj, mi je tokrat bistveno lažje. Bo že res, da se vse začne in konča v glavi. Ker je tokrat gledišče v moji glavi postavljeno v povsem drugo perspektivo, sem se odločila plavati s tokom in moram priznati, da kar nekako gre. Seveda sem večino dneva v vlogi nekakšne kombinacije kuharice, učiteljice, psihologinje, čistilke in vzdrževalke doma. Pogosto pridem do tega, da dobim kakšno minutko zase šele ob uri, ki se pomakne krepko v dopoldne.
Lahko torej rečem, da je zame drugi poizkus šolanja na daljavo lažji kot prvi. Tudi ko dobiš drugega otroka, ti je marsikaj že jasno in marsikaj povsem drugače (lahkotneje ali pa vsaj manj komplicirano) jemlješ kot pri prvem dojenčku. Ne glede na to, da mi je bil tretji otrok še lažji od drugega, pa vseeno močno upam, da tretjega poizkusa šolanja na daljavo ne bo. Ter da se v nekem doglednem času prav vsi otroci, ne glede na starost, vrnejo v šolske klopi, v svoje okolje ter bo eksperiment domačega šolanja v letu 2020 le še spomin, o katerem si bomo pripovedovali v anekdotah.
Preberite še:
Ali svoje otroke primerjate med seboj? Znebite se te navade!
Preberite še:
8 korakov, kako to zimo postati “hygge” katoličan
Preberite še:
Spletne strani, ki bodo vašemu šolarju pomagale pri šolanju na daljavo
