Odštekan. To bi bil verjetno kar pravi pridevnik za Andreja Pivka. Energičen fant je, obdarjen s številnimi talenti in iskalec “novih” darov, ki mu nikoli ne zmanjka volje za odkrivanje pozitivnih plati življenja. Čeprav je odraščal v težkih razmerah in šel zgodaj, že sredi najstniških let zdoma. Tudi zato ima vzgojitelj v domu za otroke in mladostnike s čustveno-vedenjskimi motnjami v Planini pri Postojni še poseben čut za tiste, ki so odrinjeni na rob.
Ne bomo izdajali vaših osebnih podatkov, ampak del vašega e-mail naslova sta tudi besedi be happy. Kaj ste želeli povedati s tem?
To je drža, h kateri stremim. Da bi bil v življenju srečen. To si želimo vsi. Kaj pa je sreča, pa je drugo vprašanje.
Preberite še:
Profesorica je od doma še vzgojiteljica in kuharica, mož pa ravnatelj in hišnik
Lahko je biti srečen in veder, ko gre življenje v pravo smer. Ko pa se kaj zaplete, pa je težje najti optimistično smer. Kako krmarite tedaj?
Morda poznate film Trije idioti? Iz njega sem si prisvojil potezo, da si večkrat potrkam na srce in si rečem: Vse bo dobro. To ne pomeni, da se bodo vse stvari rešile. Tako si dajem pogum, da se bom soočil s težavami. Praktično vse moje življenje je boj. Nisem se rodil v lepo družinsko okolje.
Preberite še:
Pričevanje posvojenke: “Danes vem, da mi je mama v tej situaciji dala največ, kar je lahko”
Tudi tako se je začela moja želja, da bi bil na strani tistih, ki so malo odrinjeni. Tudi v Cerkvi se nikoli nisem imel za najbolj pobožnega. Na primer v Stični mladih, kjer sem bil animator, sem deloval na ulici in bil le malokrat spredaj ter skakal s tistimi, ki so v “stvari” res verjeli. Svojo pot sem začel na strani dvomljivcev. Izhajal sem iz družine, ki je bila tradicionalno katoliška, nismo pa tega zares živeli. Kakršnekoli molitve jaz doma nisem slišal niti videl Svetega pisma.
Kaj se je zgodilo, ko ste se malo osamosvojili?
Ko sem opravil birmo, me doma k maši niso več silili. Tako nisem več sodeloval pri barvanju pirhov in postavljanju jaslic, ker se mi je to zdelo hinavsko. Dve leti z vero in Cerkvijo nisem imel nič. Potem sem počasi prihajal nazaj. To je bilo povezano s srečanjem s smrtjo, vsaj takrat, kot najstnik, sem si tako predstavljal.
Kaj se je zgodilo?
Ukvarjal sem se z balinanjem, bil sem precej dober. Na neki tekmi sem imel velike težave z želodcem, bruhal sem. Peljali so me v bolnišnico in ugotovili, da je kriv slepič. Operirali so me. Ko sem se zbudil, sem začel življenje jemati precej drugače. Občutil sem, kako je naše življenje krhko; tega se sploh ne zavedamo. Konec lahko pride v vsakem trenutku, pa ni nujno, da mi storimo kaj narobe. Dognal sem, da se za banalne stvari ne splača sekirati.
Preberite še:
Kaj se zgodi, ko sem prehiter in predrzen?
Kako ste to udejanjali?
Nekoč sem doma odprl hladilnik in se mi je po tleh polilo olje. Rekel sem si: “Ful dobro!” Mama pa začudeno: “Kaj pa je tu dobrega?!” Bo kaj drugače, če začnem preklinjati? Olje bo še vedno na tleh. To bo enako, drugačen pa je lahko odnos. Tako sem začel sprejemati stvari v življenju.
Sestra me je nato leta 2004 povabila na oratorij. Malo me je bilo strah, domišljal sem si, da bo župnik rekel: “Ja, kdo pa si ti? Tebe pa še nisem videl v cerkvi.” Sploh nisem vedel, kdo je v Žireh župnik, kdo kaplan. Menil sem, da me bodo obsojali. Imel sem strgane kavbojke, rdečo pričesko, ki sem si jo s pomočjo utrjevalca oblikoval v špice. Podoba, ki je vse prej kot za v božjo hišo. 🙂
Preberite še:
Bog nam daje svobodo, a hkrati hoče, da upoštevamo zapovedi. Ni to protislovno?
So se strahovi uresničili?
Ni bilo nobenega obsojanja. Bil sem sprejet. Andrej Jemec, zdajšnji župnik v Žireh, je bil prvi duhovnik, ki sem ga jaz poznal in ni bil gospod. Z njim sem se lahko normalno pogovarjal. Bil je v prvi vrsti človek. Tako se je začela moja pot z mladimi. Začel sem hoditi na animatorska srečanja, igral sem kitaro. In če sem igral kitaro v pevskem zboru, sem moral kdaj k maši. 🙂
Vedno sem zagovarjal to, da te Bog sprejme takšnega, kot si. K maši sem šel v strganih kavbojkah in s svojo frizuro, ne glede na to, kaj so govorile gospe. Tudi župnik mi ni nič rekel. Počutil sem se sprejetega.
Preberite še:
“Hvaležna sem, da se izmed 14 rok vedno najde kakšna, ki reši situacijo”
Kako ste prišli do cirkuške pedagogike?
Moja zgodba s cirkusom se je začela, ko me je nek prijatelj izzval, ali se lahko naučim voziti z monociklom. Obljubil mi je, da mi plača pico, če mi to uspe v enem mesecu. Potem sem se začel ukvarjati z žongliranjem v društvu za cirkuško pedagogiko Cirkov krog. To sem potem prenesel na projekt Skala, ki je tedaj deloval na ulici. Videl sem, da to mlade zanima, uvedli smo tedenska srečanja in tako se je stvar razvijala.
Cirkuški elementi res lahko obvarujejo mlade pred stranpotmi, kot sem nekje prebral?
Cirkus je zame orodje, ki je zelo široko. Ne potegne vseh. Večino pa. Sem velik zagovornik socialnega cirkusa, ki privzgaja socialne izkušnje. To še posebej pride do izraza v vzgojnem zavodu in z mladimi na ulici. Tudi tako se naučijo, kako se obnašamo drug do drugega. Cirkus je vstopna točka za grajenje odnosa z mladimi. Če se jim ne da, jih nič ne silim.
Ni problema. Nobenega pritiska ni. Mladi pridejo zraven sami. V cirkus zelo verjamem, boljše pedagoške metode še nisem našel, čeprav veliko delam tudi z glasbo.
Lani je nek mladostnik prišel na šolo, ki jo je nekoč obiskoval. Ravnateljici je pomagal držati ravnotežje na ravnotežni deski. Si predstavljate, koliko časa traja na primer v šoli, da se bo otrok naučil toliko, da bo vedel več od staršev? Dolgo. V cirkusu pa lahko po dveh ali treh srečanjih pokažejo vrtenje kitajskega krožnika ali žongliranja.
Preberite še:
Bodibilder, ki rešuje življenja na oddelku za covid: “Daješ del sebe. To je največ.”
Kako je korona spremenila vaš vsakdan, zasebno in poklicno?
Meni je to “luštna” preizkušnja, na katero se moramo prilagoditi. Pravzaprav sem upal, da bo trajala še malo dlje. Ljudje se zlepa ne bomo naučili, da je dobro kupovati lokalne stvari. Glede na naš potrošniški način življenja, je prav, da nas je udarila korona. Na neki način si zaslužimo. Odmaknili smo se od prvinskega življenja. Prehitro živimo. V tem času mi je zelo ustrezalo, da sem se ustavil, prebral kako knjigo več. V takšnih položajih vidiš, kako si velikokrat rečeš, da boš naredil to in to, ko pride čas. Ko pa ta nastopi, pa tega ne storiš.
Preberite še:
Kako uporabljati Aleteijin adventni koledar
Preberite še:
Nogometna zvezda, pastor ter predani mož in očka: Moj zakon je steber mojega življenja
Preberite še:
Ko zapojejo in zaigrajo redovnice – pet sester iz treh držav
