Kot najstniki si radi predstavljamo svojega bodočega (ali vsaj idealnega) moža ali ženo – vključno z vsemi lastnostmi, ki nam padejo na pamet. Pred očmi se nam slikajo zamegljeni prizori: poroka, otroci, družinski dopust, idilično praznovanje božičnih praznikov … Ne pozabimo niti prositi Boga za tistega pravega. Nato pa življenje vse obrne na glavo! Ne le, da on ali ona ni videti tako, kot smo si predstavljali; morda celo ne razume naše vere.
Preberite še:
Ko eden od zakoncev ne veruje
Brez pogovora ne gre
V odnosu, v katerem je eden katoličan in drugi ateist, je vera pogosto tema, ki se ji je bolje na daleč izogniti. Vendar to nikamor ne pelje – če je eden v paru dejaven katoličan, je njegovo življenje precej prepleteno z vero in Cerkvijo. Zgodi se, da se oba počutita nerazumljena ali celo zapostavljena.
Pari se strinjajo, da je pogovor izjemnega pomena: “Za sprejemanje vere je bilo pomembno, da sva se iskreno pogovarjala o tem, kako čuti ona in kako čutim jaz, ter hkrati sprejemala mnenje drug drugega,” razlaga Tomaž. Z vsiljevanjem enega ali drugega načina razmišljanja se nikamor ne pride – igrati igro, kjer zmaga močnejši, je predvsem nezrelo in škodljivo za odnos. Anja se trudi biti nežna, razumevajoča: “da mu ne težim, ga ne skušam spreminjati; da sem v situacijah, ko ni po moje, ponižna.”
Preberite še:
5 stvari, ki so skupne gasilstvu in veri
Cerkev – skupnost
Neverni v paru izpostavljajo, kako bistvenega pomena je razumeti, kako njihov fant oz. dekle doživlja Cerkev in kako mu/ji ta pomaga rasti. Pride od maše slabe volje ali izžareva radost?
Ateist v odnos navadno vstopi z vrečo predsodkov o Cerkvi: vlada zategnjenost, prepovedi na vsakem koraku, tam so le stare mame, župniki živijo v kameni dobi, vsi postrani gledajo neverne … Zato je ključno, da v krščanskem okolju sreča ljudi, ob katerih se čuti sprejetega. Tomaž pravi, da so bili zanj pomembni ljudje, s katerimi se je lahko pogovarjal o vprašanjih glede vere. Kot ateist je tako lažje razumel svoje dekle – morda ne tega, kako lahko veruje, ampak vsaj to, zakaj ji je krščanska skupnost tako pomembna.
Preberite še:
5 drž za dober odnos z drugače verujočimi
Kaj pa poroka?
Seveda tudi t. i. “mešani” pari pridejo do odločitve za poroko. Župnik Simon Potnik, ki parom že dolga leta pomaga pri pripravi na zakon, pravi: “Sam pri sebi ponavljam, da porok ne bom imel več. Saj me ne potrebujejo. Večinoma je vse že zrežirano in prav pride samo še prijetno govoreča lutka, po možnosti v barvni kombinaciji z nevesto in ženinom. No, to so ponavadi poroke katoličan-katoličan, če se sme tako reči. Zelo drugače pa doživljam pare, ki so zveza katoličana in ateista. Pri nas so resda bolj redki. Priprave so definitivno bolj intenzivne in tudi iskrene. Te bi mirno lahko šteli med katehumenat, saj nekatere trajajo tudi leto ali več. In tudi če ob sklepu priprav ni krsta in ne birme, se v večini primerov zgodi več kot le lep obred. Zgodi se zakrament! Bog vstopa v ta njun ljubeč odnos.”
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
5 navad, ki pomenijo rumeno luč v času skupne hoje
Preberite še:
Stvari, ki jih je dobro razčistiti še pred poroko (tudi če ste še samski)
Preberite še:
6 knjig, ki jih morate prebrati pred poroko
