Nataša Rijavec Klobučar je specialistka zakonske in družinske terapije, doktorica znanosti in andragoginja, predavateljica in raziskovalka na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Na področju dela z ljudmi je dejavna več kot 19 let. Izvaja individualno, partnersko in družinsko psihoterapijo v svojem zavodu in je vodja programa Pomoč odvisnikom in njihovim družinam v Društvu Srečanje.
Eno od področij njenega delovanje je raziskovanje procesa ločitve, za katero pravi, da ne bi smela več biti tabu tema. Različne vidike ločitve je skupaj z drugimi strokovnjaki predstavila v knjigi Živeti in ljubiti po ločitvi.
Preberite še:
Ločila sta se, potem pa je prišlo vprašanje: “Bi poskusila še enkrat?”
V času karantene se je v družbi uveljavilo nekakšno prepričanje, da bo število ločitev gotovo naraslo. Kaj opažate?
Na podlagi prakse težko rečem, da se je ravno v tem času število ločitev povečalo. S pari pred, med in po ločitvi se srečujemo ves čas. Čeprav ne spodbujamo k ločitvi, ampak želimo pomagati, da bi izboljšala odnos in ostala skupaj, pa pomagamo tudi pri predelavi ločitve, ko do tega pride.
Je pa ta čas vsekakor poseben izziv tako za posameznike kot pare in družine. Razpoke, ki so bile prisotne že prej, se res povečajo. Od para do para je odvisno, kako se bodo v tem času in po njem soočali. So primeri, ko jih karantena zelo zbliža. Odnosi so namreč povezani tudi z drugimi okoliščinam, kot so službe, delo od doma, šolanje otrok na daljavo. Ko bo karantena minila, bo verjetno veliko ljudi vztrajalo v zakonu tudi zaradi drugih dejavnikov, eden izmed teh je gotovo finančni vidik, ki se bo še bolj pokazal po koncu karantene.
Preberite še:
Kako v času epidemije krepiti svoje duševno zdravje
Zakaj je bilo recimo še pred 50 leti veliko manj ločitev? Verjetno ni “kriva” le emancipacija žensk.
Ekonomska samostojnost je ženski prinesla posebno dimenzijo, saj ni bila več podvržena preživetveni odvisnosti od moškega. Upoštevati je treba družbo v preteklosti, v kateri so bili življenjski prehodi zelo družbeno predvidljivi, vnaprej določeni. Po zaključku šolanja so se poročili, imeli otroke in v tem odnosu vztrajali do smrti, ne glede na stiske in trpljenje, ki je bilo v njih. Torej, točno so vedeli, kaj jih čaka in ni bilo nobene druge opcije. Še nedolgo nazaj je za ločitev veljala precejšnja stigma.
Ko je t. i. razumno ljubezen zamenjala romantična ljubezen, je s seboj prinesla zelo visoka pričakovanja o tem, kaj ljubezen zmore. Pojavljati so se začele nove oblike skupnega življenja, ženske so prosto izbirale, kako bodo živele, ali se bodo sploh poročile, ali bodo imele otroke in koliko otrok … A tudi če je prišlo do svobodne izbire, to samo po sebi ni prineslo zadovoljstva v odnosih. Morda je največja ironija sodobnih odnosov ta, da si človek sam izbira partnerja, sam izbere, kako bo živel, pa kljub temu v teh odnosih ne zna ustvariti tistega, kar si najbolj želi.
Ne moremo mimo tega, da danes živimo v izraziti družbi potrošništva, v družbi “happylogije”, kjer so naši občutki sreče, zadovoljstva, lepote postali po eni strani zelo hitro dosegljivi prek različnih materialnih stvari, instant rešitev, ki v hipu, a pogosto le za kratek čas, prinesejo srečo in zadovoljstvo. Naša družba je na rob odrinila vse neprijetne stvari: smrt, starost, bolezni. Na svetovnih omrežjih teh slik ne vidimo vsak dan, prevladujejo slike, ki poudarjajo mladost in lepoto. Vse to nas hote ali pa nehote oblikuje.
Oblikuje tudi nerealna pričakovanja o tem, kakšni naj bi bili naši odnosi, kaj vse naj bi nam partnerstvo dalo in kaj vse nam egoistično pripada. Ob konfliktih, odtujenosti in odsotnosti pozitivno nabitih občutkov lahko danes zelo hitro posežemo po tem, da partnerja zamenjamo, tako kot zamenjamo torbico, ki nam ni več všeč, ali star telefon, ker prepočasi deluje. Zakaj je torej danes več ločitev, je kombinacija več različnih dejavnikov.
Preberite še:
“To je dober trenutek za ločitev,” je slišala po moževi nesreči. Storila je tole
Ob poroki si verjetno vsi predstavljamo, da bo zakon trajal za vedno. Toda kako resnično ozavestiti, vsak dan uresničevati obljubo “dokler naju smrt ne loči”?
Nihče se ne poroči z namenom, da bi malo poskusil in se ločil, če ne bo šlo. S poroko naj bi se vsak odločil, da bo v odnosu do smrti. Drugo je, koliko je odločitev ponotranjena in koliko se je nekdo res čustveno predal drugemu.
Zgraditi je treba varen odnos, kjer bo tudi prostor za konflikte, za razbremenitev teže dneva, predvsem pa za to, da bosta partnerja lahko ob drugemu zgradila in ohranila samega sebe, bila sproščena in takšna, kot sta v resnici. V odnos pa pride vsak s svojimi pričakovanji, ki jih ne znamo ubesediti, in pogosto smo celo prepričani, da bi drug moral znati prebrati naše misli in želje. Ljudje pa se v partnerstvu velikokrat ustrašijo neprijetnih občutkov, konfliktov, ki slej ko prej pridejo in so normalen del odnosov. Tega pa v naših pričakovanjih, niti v naših željah, kakšen odnos oblikovati, pogosto ni.
Naši odnosi so bistveno več kot čustva. Zaljubljenost ima svoj namen. Je iluzija, ki dva pripelje skupaj ravno zato, da drug ob drugem lahko dograjujeta sebe in ustvarita odnos, v katerem bosta lahko takšna, kot sta v resnici. Eno je imeti pričakovanja, želje, predstave, drugo pa imeti zavedanje, kaj se zgodi, ko zaljubljenost mine. To je tisti trenutek, ko je potrebno garanje, da nekaj naredimo z neprijetnimi občutki in ustvarimo varen odnos, da je potem “dokler naju smrt ne loči” popolnoma samoumevno.
Preberite še:
Najin odnos je v krizi. Kako si lahko pomagava v dneh, ko sva več doma?
Preberite še:
Koronavirus, povod za ločitev?
Lahko naštejete nekaj napak, s katerimi ločenci (torej po ločitvi) sami sebi otežujejo življenje?
Ko se dva razideta, se začnejo procesi žalovanja in poslavljanja. Ločitev je namreč izguba odnosa, saj se je končal odnos, ki je pomenil največ. Gre pa tudi za izgubo varnosti, ideala družine, tistih vrednot, ki posamezniku predstavljajo vse. Žalovanje je naraven odziv na to izgubo in gre za proces soočanja z izgubo, ki poteka skozi več faz, ki so popolnoma normalne, niso pa prijetne.
Tudi zato je veliko ljudi prepričanih, da se neprijetni občutki dogajajo samo njim. Niso pripravljeni, da bodo predelava ločitve oziroma čustveno poslavljanje in z njimi neprijetni občutki trajali kar nekaj časa, še posebej morda niso na negativne občutke pripravljeni tisti, ki so dali pobudo za ločitev. Pri poslavljanju po ločitvi in prilagajanju na novo življenje gre v bistvu za čustven proces soočanja s šokom, jezo, žalostjo, strahovi, velikokrat tudi krivdo. Šele na koncu pride odpuščanje in sprejetje situacije take, kot je. Takrat se človek lahko obrne v prihodnost.
Problematično je, ko posameznik obtiči v določeni fazi in ne more naprej. Krivi se in se sprašuje, kaj je narobe naredil, obtožuje sam sebe in v krivdi obtiči. Ko je nekdo predolgo v nekem občutju, se je dobro tudi zavestno ustaviti, si reči: “Danes sem bil že eno uro žalosten, dovolj je, grem počet nekaj drugega.” To ni zanikanje občutkov, je le pomikanje naprej v funkcionalnost.
Včasih si kdo zelo oteži situacijo, ko si ne dovoli žalovati, ko si z razumom postavlja rok, kdaj bi moralo biti boljše, ali pa z destruktivnimi načini, kot so npr. alkohol ali odpiranje stvari na sodišču, kar le poglablja bolečino.
Preberite še:
5 stvari, ki jih ljudje na smrtni postelji najbolj obžalujejo
Kako se znebiti sovraštva in jeze do bivšega zakonca, ki se je nabrala v nas, in kako preseči klišejski občutek “nočem v novo zvezo, vsi so isti”?
Od razloga ločitve je odvisno, kakšni in kako močni bodo občutki. Če gresta dva narazen sporazumno, je čisto nekaj drugega, kot če je nekdo zapuščen ali pa se je zgodila afera in te je nekdo zamenjal. Proces žalovanja potem vključuje tudi predelavo močnih občutkov zavrženosti, izdaje in ne zgolj jeze, ki je normalen del žalovanja in pomaga tudi iti naprej. Včasih so ti občutki res tako močni in v njih človek obtiči ter ne more sam naprej, zato je pri predelavi teh občutkov dobrodošla strokovna pomoč.
Za nov partnerski odnos v procesu žalovanja ni prostora, ker se moramo od prejšnjega odnosa posloviti in predelati vzorce, ki so bili v njem prisotni. Posloviti se je treba ne samo od tega človeka, ampak tudi od vseh lepih trenutkov, vsega težkega, pa tudi poiskati vse tisto, kar je odnosu pripadalo, a v njem ni bilo možnosti, da bi se razvilo.
Poslavljanje vključuje tudi žalovanje za vrednotami, idealom družine, navadami ipd. Normalno je, da se v procesu žalovanja pojavljajo tudi občutki “vsi so isti, nikoli več”, ker je bolečina močna. Ti občutki izginjajo postopoma, na poti predelave preteklega odnosa kot tudi oblikovanja novih pričakovanj o odnosu, ki nekega dne pride. Ločeni gredo v nove odnose na drugačen način, bolj previdno, saj jih izkušnja propadlega odnosa spremlja tudi v prihodnje, le pomembno je, da je predelana.
Preberite še:
Četvorčice, ki so se rodile sredi vojne, prinašajo upanje, ki ga vsi potrebujemo
Preberite še:
Nisva oba verna – kaj pa zdaj?
Preberite še:
Je ta čas (lahko) romantičen?
