Ko je Božja ljubezen močnejša od zakonske odtujenosti in vseh diagnoz

Pričevanje Sonje in Dušana Horvat iz Radencev

Sonja in Dušan Horvat sta poročena 31 let, imata tri otroke. Dušan pravi, da ga je takoj, ko je Sonjo prvič zagledal, prevzel njen prisrčen nasmeh in moder pogled. Sonja pa isti dogodek opiše, da je vanjo treščila neka čudna sila, ki je šla naravnost v njeno notranjost. Lahko bi rekli – ljubezen na prvi pogled. A ta ljubezen je doživela mnoge preizkušnje.

Ljubezen na prvi pogled

Od prvega trenutka, ko sta se spoznala, sta iskala načine, da sta se srečala. Dušan se je vozil tudi po več ur, da je bil lahko kakšno uro s Sonjo. Hotel ji je dokazati, da na svetu ni večje ljubezni, kot je njegova. “Nekje v globini srca sem čutil, da bo Sonja zacelila mojo ranjenost in zaprla moje rane, ki sem jih nosil v sebi, in da me bo povezala z nečim, česar takrat še nisem slutil.”

Rojen je bil namreč v ljubečo družino, ki jo je zaznamovala mamina topla in nesebična ljubezen. V osnovni šoli pa so se težave zaradi očetovega ljubosumja stopnjevale. “Postal je alkoholik in nasilen do mame in mene. Domači raj se je počasi spreminjal v pekel, saj je molitev zamenjala kletev.” Doma je postajalo nevzdržno, zato se je vpisal v vojaško šolo in odšel od doma.

Preberite še:
Pričevanje posvojenke: “Danes vem, da mi je mama v tej situaciji dala največ, kar je lahko”

Sonja je imela po drugi strani zelo lepo in vedro otroštvo in mladost. Doma se je veliko prepevalo, molitev pa ji je bila položena že v zibelko. “Velik vtis name je naredila babica Katarina, ki je bila mami in očetu vedno v pomoč pri vzgoji, delu na zemlji in hišnih opravilih. Bila je naš angel varuh.” Vsi so skrbeli drug za drugega, predvsem za stara starša, ko sta bila zelo bolna in nepokretna.

Bilo je, kot bi padel na glavo

Dušan živega odnosa z Jezusom ni poznal. Krščansko vero pa je moral postaviti popolnoma v ozadje, ko se je vpisal na vojaško gimnazijo in pozneje na vojaško akademijo, kjer je edinega boga predstavljala komunistična ideologija. Po končanem šolanju je iskal duhovnost, saj je po duši ostal romantik. “Pisal sem pesmi, slikal olja na platno in veliko bral indijske duhovne knjige, tudi tibetansko versko literaturo, kar se je takrat lepo poklopilo z mojimi iskanji notranje duhovne lepote in notranjega ugodja.”

Ko pa je spoznal Sonjo, je bilo, kot bi padel na glavo. Opustil je vse tuje duhovne knjige, saj ga je nekaj privlačilo k njej. “Zdaj vem, da me je po Sonji klical Jezus v skupnost duše.” Skupaj z njo je začel znova hoditi k maši, vendar je bilo še vse površinsko.

Ko je končala srednjo šolo, ji je Dušan takoj našel službo v Zagrebu, da sta lahko zaživela skupaj. “Končno skupaj! Sanje so se nama uresničile. Temelji, ki sva jih postavila z zaljubljenostjo, so se začeli nadgrajevati v zgradbo čiste mladostne ljubezni – ko dva srčka bijeta kot eno srce. Vse je bilo res romantično. Sonja je delala na farmi zelo težka opravila, jaz pa sem imel lepo službo v modri uniformi,” se spominja Dušan.

Preberite še:
“Mislila sem, da moram biti idealna. Ko sem ugotovila, da to ne morem biti, sem začela iskati mir”

Trpka izkušnja vojne

Vendar ta idila ni dolgo trajala. Že med bivanjem v Zagrebu je Sonja zanosila, medtem pa se je začela tudi vojna. Postalo je preveč nevarno. Ker je bil Dušan zaprt v kasarni, je sama stanovala v hiški s pištolo pod vzglavnikom, mizo je vsak večer navpično prislonila ob vrata, če bi kdo hotel streljati nanjo. V tistih časih, polnih strahu in negotovosti, sta se uspela vrniti v Slovenijo. “Domov sva prišla brez vsega in nisva imela kam. Bilo je zelo hudo. Amadeja je prvih nekaj mesecev veliko jokala in nisva je mogla pomiriti. Zdaj razumeva, da je izjokala najino stisko.”

“Ničesar več nisva imela skupnega”

Iskala sta službe, ki jih v tistih razburkanih časih ni bilo mogoče najti. Delala sta priložnostna dela in živela v težkih razmerah. In takrat je znova zanosila.

“Svet se mi je podrl do temeljev. Kako bomo živeli štirje, če še za tri ni dovolj?” Bilo je tako hudo, da je razmišljala o samomoru. “Nisem imela več za kaj živeti, preprosto nisem zmogla več vsega pri 22 letih. Izgubljala sem Dušana …” Spoznala je, da se je poročila s povsem drugo osebo, kot je bil zdaj. “Ničesar, prav ničesar nisva imela skupnega, še vere več ni bilo.”

Preberite še:
Ločila sta se, potem pa je prišlo vprašanje: “Bi poskusila še enkrat?”

Dušan se je posvečal otrokoma, ni pa bil mož, kakršnega bi si želela. “Takrat pa je v meni počasi začela tleti iskrica upanja in zaupanja v Božjo pomoč. Začela sem se pogovarjati z Jezusom, Marijo, začela sem moliti z dušo in srcem. Danes verjamem, da je Božja roka bdela ves čas nad nama in nama ponujala pomoč, ki je midva nisva znala sprejeti in ozavestiti.”

Pot odtujenosti je rane še bolj odpirala

“Zaradi preizkušenj sva bila oba zelo ranjena. Začela sva se zapirati vase in pristala v lastni ječi. Stopila sva na pot odtujenosti, ki notranje rane še bolj odpira, tudi tiste, za katere menimo, da so bile zaceljene,” pripoveduje Dušan. Sonja pa dodaja: “Ja, najin odnos in zakon je res skoraj propadel zaradi želje po spreminjanju sozakonca. Jaz rada plešem, rada sem šla na veselice in bila v družbi, rada pojem, rada delam na vrtu, sem zelo hitra, Dušan vsega tega ni maral, ker ne pleše in ne poje. V začetku me to ni motilo, pozneje vedno bolj.”

Preberite še:
Ste siti (ponavljajočih se) napak svojega zakonca? Tu je rešitev

Dušan je zaradi očetovega alkoholizma in nasilja poskušal izbrisati podobo nanj. Tako je zbrisal tudi seme tega, kaj pomeni biti oče. “Seme je usahnilo in treba je bilo posejati novo. To je pozneje naredil nebeški Oče.”

Ker je prevzel lik svoje mame, sta se v vzgojnem procesu otrok naenkrat pojavili dve mami. To pa nujno pripelje do težav in konfliktov.

“Nekaj se je v nama prelomilo”

V tistem času sta se preselila, dobila stalno zaposlitev in se vključila v župnijo. Ko je šla hčerka k prvemu svetemu obhajilu, je imel Dušan nalogo pripraviti uvod v mašo. “Spomnim se, da sem za zaključek nagovora uporabil Pavlove besede, ki sem jih prepisal iz liturgičnega zvezka: Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Imel sem občutek, kot da bi zopet padel na glavo. Čez nekaj časa sem na knjižni polici poiskal Sveto pismo, saj sem hotel najprej izvedeti vse podrobnosti o tem Pavlu, ki je izrekel tako nemogoče besede.”

Od takrat sta začela skupaj moliti in prebirati razlage dnevne Božje besede. “Prav to naju je začelo duhovno povezovati. Svoj pogled sva zopet obrnila k Bogu.” Z molitvijo in zakramenti sta prečiščevala svoji srci.

Preberite še:
6 znakov, da potrebujete zakonsko terapijo, čeprav zakon ni v krizi

“Morala sva iti skozi obdobje preizkušenj, da sva Jezusa lahko spoznala po njegovih ranah. Spomnim se, kako sva na konkreten način povabila Jezusa v svoj odnos: Pridi, Jezus, midva te sprejemava za svojega Odrešenika. Potrebujeva te. Jezus naju je takrat prebudil, naju postavil zopet na noge in sva shodila v odnos ponovnega zorenja najine ljubezni,” se spominja Dušan.

Preizkušenj še ni konec – tokrat z Jezusom

V zrelih letih jima je bila uslišana želja po še enem otroku. Presrečna sta deklico poimenovala Katarina – po Sonjini babici. Le leto dni zatem pa je Sonja izvedela, da je zbolela za rakom žleze slinavke v notranjosti ustne votline. “Vsi smo bili zelo šokirani, nisem razumela, zakaj zdaj, ko imam doma majhno deklico.” Obenem pa Sonja pravi, da je bilo to eno najlepših obdobij v njenem življenju. “Spoznala sem, da če izročiš vse v Božje roke, se vse uredi tako, kot se mora. Popolnoma sem zaupala in verjela v ozdravitev.” Pravi Božji blagoslov je bila zanju podpora zakonske skupine, ki je za Sonjo molila devetdnevnico. Dan pred operacijo sta bili zbrani obe zakonski skupini, ki sta molili in prepevali njene najlepše pesmi.

Preberite še:
Diagnoza rak le tri mesece po porodu: “Bolezen je prinesla več dobrega kot slabega”

Soočenje z anoreksijo: “Če se bo odločila umreti, bo pač umrla”

Še druga preizkušnja pa ju je kot strela z jasnega udarila, ko je prvorojenka zbolela za anoreksijo. “Moram priznati, da me je bilo zelo strah, da jo bomo izgubili, saj je bolezen zelo hitro napredovala. Bila je že tako slabotna, da ni zmogla iti več po stopnicah do svoje sobe. Pri svojih 170 centimetrih je imela 37 kilogramov,” se spominja Sonja. Tako so se postopoma v njunem odnosu začele odpirati stare rane, očitki drug drugemu, kdo je bolj kriv za Amadejine težave, kdo je kriv za nepravilno vzgojo. Vendar sta kmalu razumela, da to ni prava pot.

Ker nista več vedela, kako naj ji pomagata, jo je Dušan odpeljal v bolnišnico. Potrdili so anoreksijo in dejali, da če se bo odločila umreti, bo pač umrla. “To je Amadejo popolnoma zrušilo. Obljubila si je, da ne bo pustila, da bi umrla, in da se bo začela boriti za življenje. S solzami v očeh sva se objela in odšla domov,” se spominja Dušan. “Če v tej bolezni ne bi bilo Božje pomoči, naše Amadeje ne bi bilo več med nami,” sta prepričana.

Sicer pa pravita, da sta v tistem času veliko molila k Jezusu, naj na njeno pot pošlje prave zdravnike in osebe, ki sta jih sproti blagoslavljala. Veliko so se tudi pogovarjali in tako počasi odpirali njeno srce.

Preberite še:
“Bolezen te tako posrka vase, da anoreksija postane tvoja najboljša prijateljica”

Sin Filip že osem let brez diagnoze

Počasi pa je Jezus odpiral tudi srce sinu Filipu, ki še po osmih letih nima uradne medicinske diagnoze. Po težki nesreči, ko si je zlomil vse obrazne kosti, se mu je stanje glede kronične bolečine še poslabšalo, vendar je lani v Medžugorju doživel Božji dotik in Marijino materinsko ljubezen. Zdaj s pomočjo vere bolje prenaša bolezen in daruje svoje trpljenje.

O svoji veri zakonca Horvat večkrat pričujeta, saj sta prepričana, da prav vera tisto, kar se človeku zdi nemogoče, naredi mogoče.

“Zdaj lahko z gotovostjo rečem, da me Bog ni poslal, da bi se poročil z žensko, ki jo ljubim, ampak mi je dal vseživljenjsko nalogo, da z vso močjo in Božjo pomočjo ljubim ženo, s katero sem se poročil,” zaključi Dušan.

Pričevanje je povzeto po oddaji Družinska kateheza na Radiu Ognjišče.