Jacques Philippe pripoveduje, da je pri osemnajstih začutil Božji klic, da se mu popolnoma prepusti. “Nekoliko sem se upiral, ker to nikakor ni bilo v mojem načrtu, a sem začutil, da je dobro reči ‘da’, in sem rekel ‘da’: ‘Vodi me.'” Sledil mu je kot redovnik v francoski Skupnosti blagrov, kjer deluje zlasti kot voditelj duhovnih vaj in predavatelj, je pa tudi priljubljen duhovni pisec – nekatera od njegovih 22 del so prevedena tudi v slovenščino.
V nemirnih časih razbira pota notranjega miru ter svoje bralce vabi, naj tudi takrat, ko se srečujejo z različnimi ovirami in lastno nepopolnostjo, neomajno zaupajo v Božjo ljubezen.
Preberite še:
“Bog nas ne bo zapustil in je zmožen podariti mir našemu srcu”
Kaj nam najpogosteje odvzame notranji mir?
Razlogi so lahko zelo različni. Zelo pogosto so to življenjske skrbi. Odzvati se je treba z mirom, zaupanjem, se spomniti Jezusovih besed, naj se ne vznemirjamo: “Ne bojte se!”, “Vsi vaši lasje so prešteti.” Naše življenje je v Božjih rokah. Pogosto nam jemlje mir naša krhkost, omejenost. Nismo vedno tako močni, kot bi si želeli. Zaradi napak, v katere padamo, se pogosto vznemirjamo. Seveda poskušamo delati dobro, a pogosto se vznemirjamo zaradi lastne bede, padcev.
To ni prav, ker kaže na naše pomanjkanje zaupanja v Božje usmiljenje, njegovo ljubezen. Na nek način smo preveč osredotočeni nase, v lastnem perfekcionizmu ne prenesemo niti najmanjše pomanjkljivosti, napake. V tem je tudi neke vrste napuh, ta pa je eden največjih sovražnikov notranjega miru.
Ponižnost pa je zmožnost, da prepoznamo svojo šibkost in jo sprejmemo, kar zelo pomaga k miru. Sv. Terezija Deteta Jezusa pravi: “Ljubiti svojo majhnost in uboštvo.” To ni nekaj naravnega, vsi bi si namreč želeli biti popolni, najmočnejši, najbolj pametni, najbolj krepostni in nam je težko pristajati na to, da smo majhni, da včasih pademo. Navsezadnje smo samo ljudje in ni treba od sebe zahtevati absolutne popolnosti – tudi Bog je ne zahteva.
Preberite še:
“Mislila sem, da moram biti idealna. Ko sem ugotovila, da to ne morem biti, sem začela iskati mir”
Ali Bog mar ne pričakuje od nas popolnosti?
Da, jo pričakuje. Toda popolnost, ki jo pričakuje, je popolnost ljubezni, to, da se pustimo ljubiti, da odgovorimo na ljubezen. Jezus pravi: “Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče,” a ta popolnost ni neke vrste popolno junaštvo, popolno obvladovanje vsega. Človeška popolnost bi pomenila, da ne bi storili nobene napake več, a to seveda ni mogoče. Če izkušamo, da smo majhni, ranljivi, je v tem lahko tudi milost, saj nas to odpira za Božje usmiljenje, nas vabi, da se ne opiramo nase, ampak v Boga postavljamo svoje upanje, moč, zaupanje. To nas tudi odpira za druge in nam pomaga sprejemati njihove meje in uboštvo. Vse to nam torej pomaga k ljubezni.
Najpopolnejše ni vedno najpopolnejše po naših merilih, najpopolnejše je vedno tisto, kar nas najbolj vodi v ljubezen in včasih bolj ljubimo v majhnosti in krhkosti kot uspehu in napuhu. Nekakšna popolnost, uspeh, človeška moč lahko otrdi naše srce, saj nas vodi v zaničevanje drugih in lastno nadutost. Ponižnost, to, da sprejmemo svoje meje, pa nam pomaga, da drugih ne sodimo: “Kdo sem, da bi sodil druge?” Ni druge popolnosti kot ljubezen.
Naša skušnjava je, da bi se rešili sami. Radi bi bili dovolj močni, da ne bi več potrebovali Boga, njegove pomoči, njegovega odpuščanja. To je neke vrste samozadostnost, ki nima nič krščanskega.
Preberite še:
Zakaj bi pravzaprav morali stremeti k nepopolnosti?
Ali Božje usmiljenje lahko zlorabimo?
Lahko ga kdaj zaničujemo. Kdo reče: “Požvižgam se, Bog je usmiljen in bom grešil,” brez zavesti, da to ni prav. Takšnega obnašanja seveda ne moremo sprejeti. Bog želi, da ljubimo, da rastemo, da postanemo sveti. Naša dobra volja, naše prizadevanje je potrebno. Moramo le vztrajati in nekega dne nam bo Bog dal to, kar pričakujemo od njega. Iskati je treba ravnovesje med odločenostjo, zvestobo ter popolnim zaupanjem. Bolj ko smo pogumni in bolj ko želimo postati sveti, bolj tudi izkušamo, da nam ne uspeva. Nekdo pa, ki je len, ne vidi svoje bede, ker se niti ne poskuša boriti. To nas seveda ne odvezuje od prizadevanj, ampak nam pušča upanje.
Kako vztrajati v velikih preizkušnjah?
Vztrajati nam pomagajo vera, upanje, molitev. Pa tudi to, da nikoli ne obupamo nad Božjo ljubeznijo in usmiljenjem. In da delamo tisto dobro, ki ga lahko storimo. Kajti celo, ko smo v težkih preizkušnjah, lahko storimo nekaj dobrega, vsaj nekaj dejanj dobrote, ljubezni in molitve.
Rekel bi tudi, še naprej delajmo dobro, podarjajmo ljubezen, ki jo lahko. Včasih nam v trenutkih uboštva zelo dobro dene, ko storimo dobro drugim. Tolaži nas, ko tolažimo druge, saj izkušamo, da kljub lastnim šibkostim in krhkostim ostajamo sposobni ljubiti, dajati ljubezen. To nas opogumlja.
Ko ljubimo drugega, smo v stiku z Bogom. Takoj ko smo v ljubezni do bližnjega, smo v ljubezni do Boga, čeprav izkušamo noč preizkušnje. Seveda je za to, da ohranimo stik z Bogom, prav tako pomembni zvestoba v molitvi, zakramenti, poslušanje Božje besede.
Preberite še:
“Najpomembneje je, da vedno najdem čas za moža, pogovor in skupno molitev”
Nekje ste zapisali, da moliti pet minut pred spanjem ni dovolj …
Rekel bi: odvisno. Če sem že molil čez dan, je včasih to lahko dobro. Če je molitve samo pet minut zvečer, morda ni dovolj. Potrebujemo stik z Bogom čez dan, to, da pogosto mislimo nanj, se mu zahvaljujemo, ga kličemo, z njim gojimo domačnost. Obenem pa včasih potrebujemo trenutke odmora, ko izstopimo iz svojega dnevnega ritma, ki je včasih preveč zapolnjen z dejavnostmi, in se ustavimo pred Gospodom.
Težko je dajati pravila, ker Bog ne zahteva istega od vseh … Nekateri so sposobni tudi takrat, ko so zelo zaposleni, ohranjati stik z njim, saj jim drugače ni mogoče, in Bog daje milost tudi tako. Nasploh pa je dobro napraviti vsak dan premor za čas, ki ga preživimo z Bogom. V nekem trenutku življenja sem začutil, da Bog od mene želi vsaj četrt ure na dan. Takrat nisem zmogel veliko več. In potem tej četrt ure ostajati zvest. Nekateri molijo vsak dan petnajst, dvajset minut, enkrat na teden pa posvetijo uro molitvi pred Najsvetejšim. To je že dobra osnova. Včasih potrebujemo nekoliko daljšo molitev, ko lahko vse izpustimo, vse izročimo v Božje roke. Bog nas lahko prosi za več, včasih pa morda zmoremo manj. Spoznati moramo, kaj je prav za nas.
Kakšna je dobra molitev?
Dobra molitev ni nujno tista, v kateri veliko čutimo, prejemamo posebna razsvetljenja ali imamo zelo globoke misli. Ko nam je to podarjeno, smo tega lahko veseli, a to molitvi ne daje vrednosti. Njena vrednost je najprej v zvestobi, kajti ljubezen se izraža z zvestobo za ta zmenek z Bogom, dan za dnem, mesec za mesecem … Drugo, kar je pomembno, pa je naravnanost srca in ne morda čustva ali metoda, ki jo uporabljamo – te so zelo različne in vsak mora najti svoj molitveni slog.
Vrednost molitve je v veri. V središču je dejanje vere in zaupanja v Boga, to, da se nanj opiram, nanj računam, vse pričakujem od njega. Molitev je tudi želja, da bi ga ljubil, da bi napredoval z njim, mu popolnoma pripadal, se mu zares podaril. Še bolj pa k molitvi sodi to, da verujemo v njegovo ljubezen in jo sprejmemo, pa tudi resnična želja po tem, da ljubimo in se podarjamo. Potem je molitev dobra, čeprav je uboga, četudi smo raztreseni in čustveno ne doživljamo nič posebnega.
Preberite še:
Molitev petih prstov, preprosta in učinkovita
Kako naj odpustimo, kadar nas je nekdo močno prizadel?
Ni lahko. Včasih je za to potrebno veliko časa. Treba je začeti z željo po odpuščanju. Včasih nam lahko pomaga zavedanje, da ne moremo vse življenje ostati v sovraštvu, zameri, grenkobi – to nam jemlje energijo in nas rani. V nekem trenutku si lahko rečemo: “Morda je bolje, da ne zamujam življenja s tem, ko gojim zamere, če mi uspe odpustiti, bom morda postal svobodnejši, mirnejši, srečnejši.” Začnemo torej lahko s tem in potem prosimo Boga za milost odpuščanja. Če si tega želimo, bomo nekega dne prejeli potrebno moč.
Ko nam je težko reči: “Odpuščam”, nam lahko včasih pomaga, da se spomnimo Jezusovih besed: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.” Za odpuščanje je potrebno, da se tako kot Jezus obrnemo k Očetu kot izviru. Oprimo se na Očetovo milost, ljubezen, to nam lahko pomaga priti do odločitve za odpuščanje, ko se nam zdi, da to presega naše moči. Bog je zvest, Božja milost je velika; če si tega res želimo, nam bo nekega dne podarjena.
Preberite še:
“Ko odpustimo, največjo uslugo naredimo sebi”
Ali ste kdaj zaskrbljeni, ko gledate sedanji svet?
Seveda, lahko smo v skušnjavi, da bi nas skrbelo. A mislim, da se je treba opirati na Boga. Bog nas ne more zapustiti, ne more zapustiti sveta. Zvest je svoji Cerkvi, pa tudi neskončno usmiljen. Noče, da se njegovi otroci izgubijo. Vendar mora spoštovati človeško svobodo, četudi človek ne sprejema najboljših odločitev. Toda na koncu bo zmagala ljubezen.
Treba je biti realističen glede dogajanja v svetu in se izogibati pastem. Po drugi strani je potrebnega veliko sočutja do sveta, moliti za svet, evangelizirati, pomagati ljudem, da hodijo po poteh, ki niso poti smrti, ampak poti življenja. Pasivnost ne pomaga, treba je storiti vse, kar je mogoče, ko pa se nam zdi, da je naloga prevelika, da zlo zmaguje in da je tisto dobro, ki ga storimo kristjani, le brezkoristna kapljica v morju, takrat ne smemo obupati. Verovati moramo v Kristusove obljube, v njegovo zmago, v skrivnost vstajenja, v prihod Kraljestva. Naša vera je naša moč.
Razumljivo je, da lahko včasih nekatere stvari doživljamo zelo boleče, a to trpljenje, ta občutljivost se mora spremeniti v molitev, v upanje, namesto v strah ali obup. Ob koncu eshatološkega govora, ko govori o trpljenju sveta, Jezus uporabi zelo močne besede; pravi: “Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.” V tem je močno povabilo k upanju, tudi ko v človeški zgodovini prestajamo težke trenutke.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 31.
Preberite še:
Ko je Božja ljubezen močnejša od zakonske odtujenosti in vseh diagnoz
Preberite še:
Marija je dobro vedela, kako je, ko nič ne gre po načrtih
Preberite še:
3 ključne besede, ki bodo vaše srce pripravile na božič
