Snežna kraljica se začne s prizorom, v katerem na svet padajo delci začaranega ogledala. Ko eden izmed njih pade v oko dečka Kaya, ljudi začne videti kot grde in zlobne. Ko takšni drobci popačenega ogledala padejo v dom, vzdušje v njem postane nevzdržno. Nemogoče je živeti z nekom, ki vidi samo zlo.
Če neprijetne besede na naš račun slišimo od tujcev, se s tem lažje spopademo. V primeru slabe volje “vrnemo milo za drago” ali osebo preprosto izločimo iz svojega življenja. Ko pa v nas vidi najhujše nekdo od naših bližnjih, nimamo kam zbežati. Lahko domnevamo, da so to dejstva o nas. Bližnjim namreč verjamemo. Še posebej boleče je to za otroke, ki se prav od svojih staršev učijo o tem, kdo so in kaj zmorejo. Nenehne negativne povratne informacije so nasilje.
Kaj lahko storimo, da bi spremenili tak način gledanja na bližnje in pogovarjanja z njimi?
Preberite še:
Vas obhajajo negativne misli? Kako jih premagati
Pripisovanje namer
Če imamo navado pripisovati slabe namere svojim bližnjim (“Ne gleda me, zagotovo me ne ljubi”; “Pojedel je celo pašteto, kakšen egoist”), ne vemo več, kdo pravzaprav so in začnemo živeti zgodbe, ki jih o njih snujemo v lastnih glavah. Ljudje, ki nas imajo radi, so nemočni proti obtožbam. Nečloveško je živeti pod nenehno prisilo in dokazovati, da niste mislili nič slabega.
Bolje je sprejeti splošno domnevo, da ljudje delajo po svojih najboljših močeh in nam le redko želijo namerno otežiti življenje. Če v to ne verjamemo, se lahko vprašamo, kako je s tem pri nas – kako pogosto se zjutraj zbudimo z mislijo na to, da moramo drugim povzročiti kakšno nevšečnost?
Potem pa lahko začnemo ločevati to, kar vidimo (dejstva, kot npr. “Nekdo je pojedel pašteto”) od pomena, ki ga temu pripisujemo (namere, npr. “Pojedel jo je, ker misli le nase”). Presenečeni bi bili, kako dobre namere, na katere ne bi niti pomislili, imajo naši bližnji. Kaj pa, če je član gospodinjstva, ki je pojedel zadnji kos nečesa, že tolikokrat slišal, koliko hrane gre v nič v njihovem domu?
Namesto da ugibate o namerah drugih, je bolje, da bližnjim preprosto prijazno in z zanimanjem zastavljate vprašanja in z razumevanjem poslušate njihove odgovore.
Preberite še:
Javno kritizirate svojega zakonca? Veste, da je to nasilje?
Sramotenje
Ko napihujemo vsakdanje pomanjkljivosti, v srca naših bližnjih vlivamo prepričanje, da so veliko slabši, kot so v resnici. Še posebej, če stigmatiziramo tisto, zaradi česar smo ljudje: vsi pozabljamo, delamo nered, včasih povemo ali naredimo kaj neumnega. Poleg tega ima vsak človek vgrajen notranji megafon, ki ga že tako opozori na vsako napako.
Če želimo nekaj spremeniti, podrobneje poglejmo tiste malenkosti, ki so lepe in ganljive ter se izgubljajo v vsakdanu. Raje spregovorimo o njih in jih slavimo.
Izpostavljanje stvari, ki jih drugi ne znajo
Predvsem pri otrocih se lahko – če se počutijo, kot da niso “za nobeno rabo”, popolnoma ustavi razvoj. V zakonu je to tudi strategija za oslabitev odnosov. Zgodi se, da zakonca po 40 letih skupnega življenja verjameta, da se s tem, ko se razjezita, drugi nauči tega, česar nikoli ni znal. Namesto da torej živite z nerealnimi pričakovanji in označujete bližnje, bo vsem večjo oporo nudilo sprejemanje. To pomeni, da drugega sprejmemo in objamemo s tem, česar ne zna. Vedno se lahko tudi vprašamo: “Kaj potrebuješ, da bo življenje zate lažje?”
Pri tem nam lahko pomaga hvaležnost. Ves adventni čas lahko v kozarec z imenom ljubljene osebe mečemo listke, na katere napišemo, za kaj se ji želimo tisti dan zahvaliti. Potem pa svoje darilo postavimo pod smrečico. Neverjetno je, kaj vse začnemo videti v drugem človeku, ko v srce spustimo hvaležnost. In kako se zavemo, koliko stvari pred tem nismo opazili.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
Preberite še:
Sodniški poklic iz prve roke: “V vsaki stranki na obravnavi vidim nekoga, ki ga ima Bog rad”
Preberite še:
Pogled učitelja na trenutno situacijo šolanja na daljavo
Preberite še:
Dolgi lasje po 45. letu: da ali ne?
