Nič novega ne bomo zapisali, če bomo rekli, da je najtežji pogled na svetu – pogled v ogledalo. Pa nas vendarle vsakokrat znova pretrese, posebno ko nam ga v vsakodnevnih mimobežnostih nastavljajo drugi, in še to večino prav nenamenoma, z vprašanji, nedolžnimi opazkami, z malenkostmi, ki preizkušajo naš odziv, z dilemami, ki tako mimogrede dokažejo, kaj je za nas na vrhnji in kaj na spodnji polici. Kar naprej nas hodijo spraševat: “Kdo si ti?” (Jn 1,19) in hudo je, ker so vse to vprašanja, ki se jim ne moremo ogniti, in še bolj, ker velikokrat spočnejo odgovore, ki nam niso všeč.
Preberite še:
“Hvaležna sem, ker mi otroci nastavljajo ogledalo, kjer moj odsev ni zmeraj dober”
Čas ogledala
Resnica o sebi je vedno boleča stvar, ker se zagleda v najbolj boleči del našega življenja, v neprijetni prepad med tistim, kar smo, in tistim, kar bi si želeli biti.
Morda je to tisto strašno v času epidemije, čas ogledala je to, čas vprašanja “Kdo si ti?”, groza nas je lastne podobe, ki nam jo počasi skicirajo toliki mrtvi, bolni, od naporov izmučeni ljudje. Saj so bili že prej, a jih pijani od dosežkov nismo videli. Zato nas je ta šok zadel nekje tik pod vrhom babilonskega stolpa, ko smo bili ravno na tem, da se usedemo na božji prestol – in nas sklatilo na dno. Takrat smo začutili, da v resnici nismo tako močni, kot si mislimo, da ne moremo delati vsega, kar si želimo, da nimamo vsega pod nadzorom, oh, še zdaleč ne. Da nismo vsemogočni – da nismo bogovi. “Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči” (Jn 1,8).
Epidemija je zrcalo, ki je povedalo težko resnico, da smo ljudje slabotni.
Preberite še:
10 sprememb, ki jih zaradi pandemije že opažamo
Ljubiti svojo slabotnost
A prav na tej točki zrcala, ko se človek zave svoje slabotne resničnosti – ne govorimo o samozaničevanju, za čisto objektivno ugotovitev gre –, ko si jo prizna in jo sprejme kot svoj resnični portret, drugače rečeno, ko postane ponižen in zmore reči drugim in predvsem samemu sebi: “Jaz nisem Mesija,” takrat se v njem nekaj zgodi. Iskrenost do samega sebe je namreč pot najbolj korenitega spreobrnjenja.
Pasti pomeni spet postajati človek. Milostno je v sebi slišati: “Ne morem več,” “Nimam pojma,” “Grešil sem” in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo kot ljudje naučiti. In najpomembnejši besedi, ki ju tam spoznamo, sta, da sem “samo človek”, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega, “samo človek”, ki ne more sam in mu tega niti ni treba, “samo človek”, ki je ustvarjen tako, da nekoga potrebuje.
Ogromno breme “mesijanstva” bo padlo z nas, ko si bomo to priznali, ko bomo pustili Bogu biti Bog in sebi biti človek. To namreč pomeni “zravnati Gospodove steze”, biti “samo človek”, sprejeti to vlogo, z mejami in pomanjkljivostmi vred, saj so ravno te prostor srečanja, prostor vstopa Boga.
Takrat si pripravljen na odrešenje, na božič. Kadar veš, da je lepo biti samo človek.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 50.
Preberite še:
Da brat Jurij lahko obiskuje bolnike s covidom, si je po 17 letih obril brado!
Preberite še:
Zakaj bo letošnji božič res lep? Ker ne bo “popoln”
Preberite še:
“Največ se naučiš takrat, ko ti ne uspe”
