Votline se bojimo, ker je temna, vlažna, skrivnostna, tiha, osamljena …Votlina ima v Božjem načrtu velik pomen. Mi se je bojimo, ker je temna, vlažna, skrivnostna, tiha, osamljena … Gospod pa jo izbira za kraj svojega razodetja, za prostor svoje navzočnosti, celo za kraj svojega rojstva!
Človek je namreč potem, ko je v svoje srce spustil glas kače, doživel, kako je v njegovem srcu ugasnila luč Božje navzočnosti in so se vanj naselili tema, strah in osamljenost. Sebe ni več doživljal kot hiše molitve in kraja srečanja, temveč kot prazno luknjo, ogroženo in samotno. Začelo se je skrivanje po najrazličnejših votlinah, začele so se vojne in boji, kajti brat je postal nevaren bratu. Kot zadnje zatočišče je tako grešni človek neizbežno izkusil votlino hladnega groba.
Toda odkar se je človek začel skrivati po votlinah, ga tudi Gospod ni nehal iskati. Prav tako v votlinah. Zato se bomo sprehodili skozi nekaj skrivnostnih votlin, ki so postale kraj Luči, da bi tako tudi zadnja votlina – votlina našega srca – končno zahrepenela po Gospodu ter z vsem glasom zaklicala: “O da bi predrl nebo in stopil dol!” (Iz 63,19).
Preberite še:
Zakaj se toliko kapelic skriva v votlinah?
Elija in votlina pobega
Elija je potem, ko je na gori Karmel dal pobiti Baalove preroke in s svojim ravnanjem razjezil kraljico Jezabelo, moral bežati. Ker mu je grozila z enakim koncem, se je zbal, vstal in odšel, da si reši življenje (1 Kr 19,3). Bežal je v puščavo in pod bodičevjem želel umreti, toda Gospodov angel je prišel k njemu, mu dvakrat dal hlebček na vročem kamenju pečenega kruha in vrč vode.
Tako je v moči te hrane potoval štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb. Tam je prišel do votline in v njej prenočil (1 Kr 19,8-9). In prav tukaj, v tej votlini, ki je bila za Elija kraj strahu, razočaranja, umika, poraza in izgubljenosti, vstopi Gospodova beseda, rekoč: “Kaj delaš tu, Elija?” Povabi ga iz votline, na vrh gore, na kateri se mu razodene Gospod sam. Ne v ognju ne v potresu ne v vetru, ki lomi skale, torej ne v silnih in hrupnih rečeh, temveč v rahlem šepetu, v tihem dogajanju srca (prim. 1 Kr 19,11.13). Ta rahli šepet Elija znova kliče na pot majhnosti, na pot za Gospodom, stran od uveljavljanja lastne volje in moči nad drugimi. Votlina bega je za Elija tako postala kraj srečanja in novega začetka.
Preberite še:
Zakaj nikoli ne smemo omahovati pred oznanjevanjem evangelija
Marijina votlina maternice in votlina rojstva
Podoben šepet se zgodi v votlini srca dekleta iz Nazareta. Tudi v njeno votlino vstopi angel in ji izgovori Besedo Boga. To Besedo, ki vse do danes išče prostor svojega utelešenja, prostor, v katerem bi se lahko “ušotorila”. Pri Mariji ga najde. S privolitvijo se v tej skrivnostni votlini njene maternice zgodi življenje. Bog sam tako prevzame človeško naravo, naše uboštvo, naš izgubljeni svet, da bi ne bil več Bog pred nami, ampak Bog v nas in nas tako ljubil “odznotraj”, iz notranjosti naših temačnih votlin.
Mariji se je torej čas poroda dopolnil na tujem, stran od doma varnega Nazareta, sredi ljudi, ki niso prepoznali Luči. Čeprav je prišla v svojo lastnino, so jo zavrnili, ker zanjo ni bilo prostora. Prostor je ta Luč znova našla v votlini. V temni in prazni votlini za živali, kajti prav na to raven je padel izgubljeni človek. Tam in samo tam ga torej išče tudi Bog; v jaslih greha, h katerim se kot nenasitna žival nenehno vrača. Postane Kruh, da bi naša lakota po odnosih končno dobila odgovor, prejela Odnos, občestvo in brate.
Sredi teme votline je razodeta Luč, namenjena vsem, vidijo pa jo le pastirji in modri z Vzhoda. Samo srca, ki se niso zaprla v lastno temo, ampak ostajajo odprta v ponižnem hrepenenju, lahko prejmejo dar.
Preberite še:
Koliko je bil sveti Jožef star ob Jezusovem rojstvu?
Razbojniška jama ali hiša molitve
Ko je Jezus nekega dne prišel v tempelj in v njem našel prodajalce in menjalce denarja, jim je rekel: “Pisano je: Moja hiša naj bo hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo” (Lk 19,46).
Ta razbojniška jama je človeško srce po tem, ko sta vanj vdrla dvom laži in strah. Takrat se je stemnilo. Prostor srca, ki je bil od začetka namenjen čudovitemu pogovoru s svojim Stvarnikom, je postal črn prepad osamljenega človeka, ki vpije in zahteva, uporablja in prodaja, menjuje in kupčuje, ponižuje in rani, da bi vsaj za trenutek potešil svoj nemir. Toda Očetova gorečnost po tem, da bi nam vrnil pravi pogled in bi znova postali otroci luči, je močnejša.
Zato Jezus menjalcem raztrese denar in prevrne mize, prodajalcem golobov pa reče: “Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!” Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva (Jn 2,15-17).
Ko je na križu dokončno predrl steno sovraštva in v svojem telesu združil človeštvo z Bogom (prim. Ef 2,14), smo se rodili kot sinovi, usposobljeni, da v temnih votlinah kačinih laži prisluhnemo glasu Duha, ki je izlit v naša srca. Vsi mi smo namreč že postali hiša molitve, »naseljeni« z Božjo navzočnostjo, obiskani, izvoljeni in ljubljeni. Postali smo noseči s Svetim Duhom, zato je noseča Marija najlepša podoba temeljne poklicanosti vsakega kristjana.
Preberite še:
Redka planetarna poravnava nam bo v letošnjem decembru prinesla “božično zvezdo”
Votlina groba in vstajenjski vrt
Ljubezen že samo s tem, da ljubi, vznemirja, nagovarja, marsikdaj in marsikoga tudi (z)moti. Kristusa je nasilnost src peljala v votlino groba. Toda Ljubezen je to krivico spremenila v najlepšo pot osvoboditve za vse nas, ujetnike tolikih grobov strahov, sramu, razočaranja, obupa, nevrednosti, grobov, v katere smo pobegnili iz tega hitrega sveta in vanje skrili svoje “mrtve kosti”. Sin se spusti v ta grob, da ga iz končne postaje brezizhodne votline obupa spremeni v prehod, v maternico, v krstni vrelec novega življenja.
Pri krstu smo namreč že prešli skozi temno votlino brezupa in se rodili v občestvo Cerkve, znotraj katere nihče več ne more biti izoliran, sam. Nihče več ne more trditi, da je temna votlina človeških bojev prazna, kajti prav ta votlina, ki se je rodila v nas kot posledica greha, je postala votlina rojstva Boga, kraj Njegovega razodetja, prostor »gornje izbe«, polne Duha, hiša molitve, maternica novega …
Naj bo zato letošnji božič naša preprosta privolitev, da v temine naše samozadostnosti vstopi On in jih spremeni v votline rojstva, v sijoč kraj srečanja in prostor Njegove navzočnosti med nami.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 50.
Preberite še:
Da brat Jurij lahko obiskuje bolnike s covidom, si je po 17 letih obril brado!
Preberite še:
Zakaj bo letošnji božič res lep? Ker ne bo “popoln”
Preberite še:
Priljubljena božična sladica, za katero se skriva katoliška zgodovina
