Kako lahko zagotovimo, da se bodo otroci kljub našim številnim spodbudam naučili resnične ponižnosti?
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Dojenčki in malčki vse od prvih mesecev življenja potrebujejo občutek, da jim starši zaupajo. Veselje in ponos, s katerima starši spremljajo vsak najmanjši napredek – pa naj gre za samostojno držanje žlice ali prve korake – sta močni spodbudi, ki otroku prinašata globok občutek varnosti in ga vabita k napredovanju. To otrokom omogoča, da rastejo.
Pri starših nenehno iščejo podporo, ki jih spodbuja, da vztrajajo v svojih prizadevanjih, zaradi katere si želijo, da bi odrasli, in da se bodo, ko bo prišel čas, samostojno podali v svet. Toda ne smemo pozabiti, da je pravilna spodbuda le tista, ki je tudi poštena.
Preberite še:
“Če bi me starši spodbujali, bi bilo moje življenje drugačno.” Bi tudi vaš otrok rekel tako?
Ne dajajmo lažnega vtisa
Čeprav ni najbolje, da se osredinjamo le na otrokove skrajne sposobnosti, prav tako ni dobro, da jim dajemo lažni vtis, kako znajo in vedo vse. Na začetku bo to otroku morda vlilo nekaj samozavesti, toda prej ko slej bo ugotovil, da to ni res in bo neizogibno začel dvomiti vase in v druge.
Bog je otrokom zaupal darove, zaradi katerih so edinstveni; v tem je njihova resnična vrednost! Te darove moramo podpirati in poskrbeti, da bodo obrodili svoj sad. Otrok je skrivnost, ki jo Bog staršem razkriva korak za korakom. Če želimo otroka resnično spodbuditi, mu moramo postavljati tudi zahteve. Cilj spodbude ni zadovoljitev otroka ali staršev, pač pa pomoč, da otrok odraste. Če želimo, da do tega pride, otrok potrebuje zaupanje staršev, ki pa ga ne smemo izražati zgolj s pohvalami.
Služenje na poti zorenja
Spodbuda ne pomeni le naštevanja otrokovih darov. Spodbuda pomeni polaganje temeljev, ki bodo otroku omogočili, da se bo trudil po svojih najboljših močeh. Spodbuda pomeni uporabo avtoritete, obenem pa ne smemo nikoli pozabiti, da je prva vrlina človeka z avtoriteto ljubezen do osebe, ki mu je zaupana v varstvo; otroku ne smemo vsiljevati svojih pogledov, pač pa mu služiti na njegovi poti zorenja in odraščanja.
Preberite še:
Kako spodbujati otrokovo samostojnost v skladu z njegovim ritmom
Postavljanje zahtev
Nujno je, da zelo previdno oblikujemo svoje zahteve in se odločimo, kam jih usmeriti. S postavljanjem previsokih ciljev ali bojem na več frontah hkrati tvegamo, da bomo otroku odvzeli voljo! Od otroka ne zahtevajmo preveč, pač pa od njega pričakujmo dovolj, da bo lahko svoje sposobnosti v celoti razvil na vseh področjih.
To vključuje globoko spoštovanje otrokove osebe, ne da bi ga poskušali oblikovati po lastnih predstavah o zglednem otroku. Po drugi strani pa ne smemo biti zadovoljni z vsako malenkostjo; za otroka ne smemo prehitro iskati izgovorov. Tvegati moramo, da bo delal napake, da bo padal, da bo neuspešen. Upreti se moramo skušnjavi, da bi kar koli počeli namesto njega in prevzeli odgovornosti, ki so v skladu z njegovimi sposobnostmi.
Bog nas vedno spodbuja, nikoli se nam ne dobrika. Preveč nas ima rad, da bi nam pustil životariti v tihi povprečnosti. V svoji milosti nam razodeva našo lepoto, kaže pa nam tudi našo grešnost. Njegova ljubezen je zahtevna. Nikoli ne izgubi potrpljenja, ko pademo, ko se obotavljamo, ko ga zavračamo, toda ni zadovoljen s polovičarstvom. Neutrudno nas vabi, naj ljubimo še več in še močneje.
Avtorica prispevka je Christine Ponsard.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Šest stavkov, ki jih nikoli ne smete reči mladi mamici
Preberite še:
Bi se naučili kakega cirkuškega trika? Lahko kar doma!
Preberite še:
Kako lahko poročeni pari pomagajo samskim staršem
