Preden je postal duhovnik, je bil Emmanuelle grafitar in nato član tolpe. Star je 31 let in pripada Misijonarjem apostolom besede. Je Mehičan, a večino časa deluje v Peruju. Februarja letos so mu na desnem očesu odkrili raka, ki ga zaradi covida niso mogli zdraviti, zdaj pa je za zdravljenje že prepozno. Emmanuelle to jemlje kot najkrajšo pot v nebesa in v svojih poslednjih zemeljskih trenutkih daje upanje in pričuje za resnico.
Preberite še:
Duhovnik, ki je umrl zaradi koronavirusa: “Se vidimo v raju! Molite rožni venec!”
Kako ste bili poklicani v duhovništvo?
Pri šestih letih sem postal ministrant. Živeli smo blizu župnije in sem lahko gledal župnika in ministrante, kako se preoblačijo in sem si tudi sam to želel. Mama me je tako poslala k ministrantom, kjer sem bil kot najmlajši in najmanjši, nekakšna maskota.
Po prvem obhajilu nas je župnik vprašal, ali kdo od nas hoče postati duhovnik ali redovnica. Jaz sem bil edini, ki je dvignil roko. Župnik je bil zadovoljen in je po maši prišel k meni. A potem so prišla najstniška leta in dekleta in moj namen je izpuhtel. Postal sem član tolpe. Potem pa je eden od duhovnikov imel pri nas duhovne vaje in prijatelj me je prepričal naj grem, ker sem ravno takrat doživljal nekakšno krizo vere.
Po naravi sem bil živahen in sem rad ušpičil kakšno neumnost. Ko me je duhovnik poklical na razgovor, sem bil prepričan, da me bo kaznoval zaradi kakšne lumparije. On pa me je vprašal, če bi šel za misijonarja in me v dvajsetih minutah prepričal: “Poskusi, pojdi za misijonarja za eno leto.” Rekel sem mu, da je to predolga doba. Pa je predlagal šest ali tri mesece ali vsaj čas poletnih počitnic. Ker so bile počitnice ravno pred vrati, sem privolil.
Poslovil sem se od svojih prijateljev, ki mi niso verjeli, kam grem, in menili, da to ne bo trajalo. A je danes že 17 let, odkar sem Gospodu rekel “da”. Tako sem postal Misijonar apostolov besede.
Preberite še:
Od gangsterja do duhovnika: “Bog ne kliče najboljših”
Se pravi, da vas je Gospod poklical sredi ulice?
Tako je. Preden sem šel na ulico, me je oče hotel vpisati v semenišče, a je bilo predrago. Se pravi, da so mi bila vrata zaprta zaradi ekonomskih razlogov.
Zadnja leta ste postali t. i. vplivnež oz. influencer na spletnih omrežjih. Je to povezano z vašim umetniškim izrazom grafitarja?
Ne vem, če lahko rečemo, da sem influencer. A začelo se je, ko sem odprl svojo Facebook stran in naletel na perujsko stran katoliških memov, ki so jo l. 2013 opustili in sem potem začel mehiško različico. Ljudje so jo morda najprej zamenjali, a je nazadnje prišla do 150 tisoč sledilcev.
Nam lahko poveste, kakšno je vaše zdravstveno stanje, kaj se je zgodilo?
Pred kakšnim letom in pol sem začutil pritisk v desnem očesu, a sem mislil, da gre za utrujenost, ker sem imel veliko odgovornosti, poleg poučevanja sem uvajal novince in bil kaplan pri redovnicah v naši občini. Konec januarja sem med mašo začutil, da se mi je vnelo oko. Po preiskavi so mi na očesu odkrili tumor. Ko so naredili še tomografijo, so videli, da je tumor razširjen tudi na zadnji del glave.
Ravno ko bi se moralo začeti zdravljenje, so zaradi covida zaprli vse bolnišnice. Moje oko se je slabšalo, bolečine so bile hude, da je zalegel samo morfij. Potem sem mesece čakal na vrsto in julija sem oslepel na desno oko. Operirali so me septembra, po več kot pol leta.
Tumor se je medtem razširil na predele, kjer je bila operacija zelo tvegana, in pritiskal na desno kariotidno arterijo, zaradi česar po desni strani kri ne more pritekati v glavo. Leva aorta je prevzela vse naloge in je kakor most med obema stranema. Sprva so mislili, da je tumor benigen, po podrobnejši preiskavi pa so ugotovili, da je v resnici maligen. Tako sem dobil diagnozo rakavega obolenja v tretjem stadiju.
Nevrolog je pojasnil, da je tumor tako skrit, da ga ni mogoče operirati. Nameraval sem začeti kemoterapijo, ki pa bi me zelo izčrpala. Moji predstojniki so mi takrat rekli, naj se sam odločim. Tako zdaj prejemam paliativno oskrbo. Moje stanje je neozdravljivo. Zdravniki pravijo, da imam še sedem do osem mesecev življenja. Krščansko gledano, kdo ve! Verjetno še veliko več.
Preberite še:
“Kljub dvema tumorjema vse bolj cenim svoje življenje!”
Komu vse to darujete?
Jaz to imenujem moja lepa kalvarija, ker mi Bog pomaga, da mu jo darujem. Najprej za svojo rešitev, darujem za utrditev bratstva Misijonarjev apostolov besede. Darujem jo za Cerkev, za vse, kar trenutno prestaja.
Kaj pa se dogaja z vašim drugim očesom?
Tudi na njem mi je vid pešal, da sem videl le še 20 odstotkov. Po tretji operaciji sem upal, da bo šlo na bolje, a ni. Oftalmologinjo sem vprašal, če bom še kdaj videl, pa je rekla, da ne. To je bil hud udarec. Jokal sem ob misli, da ne bom mogel več maševati. Kako bom lahko delal to, kar najbolj ljubim? A sem nekako začel in danes redno mašujem, Bogu hvala.
Kako pa gledate na evharistijo iz teme brezna vaše kalvarije?
Veliko sem jokal in oprostite mi to človeško slabost. Sveto hostijo sem želel gledati. Seveda jo lahko gledam z duhovnim pogledom, a meni je veliko pomenilo, da sem kruh, ki postane telo, lahko tudi videl. Danes rečem ljudem: “Izkoristite to, da ga lahko vidite. Ne veste, kako hudo je, če ga ne morete!” Zdaj si lahko rečem, da sem srečen, ker sploh lahko obhajam, ker lahko hostijo otipam!
Ste v tem obdobju teme občutili Božji objem?
Popolnoma. Čutim se objetega in čeprav mi je bilo nekaj odvzeto, sem marsikaj pridobil. Ko obhajam mašo, čutim popoln mir. Največje znamenje Božje navzočnosti je mir. “Kako lepe so noge glasnika, ki prinaša mir.” Jezus pravi: “V katero koli hišo pridete, recite najprej: ‘Mir tej hiši!'” Kjer je mir, tam je Gospod.
Preberite še:
Pri 25 letih zbolela za redko boleznijo: “Življenje zdaj še posebej cenim”
Kristus je premagal temo. Kaj menite o tem? Ali obstaja upanje, da vas Bog preseneti s ponovno lučjo?
Ljudje mi govorijo: “Upaj na čudež.” Seveda to upam, vendar če povem zelo naravnost, ga ne potrebujem. Se pravi, upam in verujem, da Bog lahko naredi čudež in me lahko ozdravi, a ga ne prosim, da to stori.
Privadil sem se na to razsežnost teme, v pozitivnem smislu seveda, ne v negativnem pomenu neke odsotnosti. Zame slepota ni odsotnost, temveč navzočnost, kot je v svoji knjigi dejal kardinal Robert Sarah. Če pa bi mi vzeli evharistijo, potem me raje ubijte, ker mi s tem vzamete življenje. Prvi kristjani so imeli pregovor: brez evharistije ni kristjana, in če ni kristjanov, ni evharistije. Vrhunec je tu, v evharistični daritvi.
Ali kdaj pomislite na svetost?
Tja si želim in to je trenutno moj boj. Karkoli delam, vse svoje fizično trpljenje izročam Gospodu, da me prečisti, kakor On hoče. Želim si naravnost v nebesa in trpljenje je najhitrejša pot do svetosti.
Omenili ste tudi, da darujete svoje trpljenje za Cerkev, ker je v njej veliko zmede …
Res je, veliko stvari se razkriva in to me zelo žalosti. Primeri spolnih in drugih zlorab na eni strani. Za to darujem. Po drugi strani se dogaja, da se veliko duhovnikov oddaljuje od pravega nauka in iz teologije in evangelija ustvarjajo ideologijo. Potem učijo osebna mnenja in ne to, kar bi morala učiti Cerkev. Govorijo o revnih, a z njimi ne živijo, ampak jih zgolj izkoriščajo.
Svoje bolečine darujem za Cerkev, ki jo ranijo prav ti teologi, ki učijo v nasprotju s cerkvenim učiteljstvom in papežem. Koliko duhovnikov danes nasprotuje svetemu očetu. Tudi zanje darujem svoje trpljenje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
“Nekdo me je čuval in previdno obračal na življenjskih razpotjih, da sem prišla do točke, na kateri sem danes”
Preberite še:
Da brat Jurij lahko obiskuje bolnike s covidom, si je po 17 letih obril brado!
Preberite še:
Zakaj bo letošnji božič res lep? Ker ne bo “popoln”
