Pred petimi leti je 42-letni Olivier izgubil svojo ženo. “Ko ljudje pomislijo na vdovo ali vdovca, imajo vedno v mislih, da je to stara oseba. Nikoli ne govorimo o mladih ovdovelih,” pravi. “Ko me ljudje srečajo na ulici samega s tremi otroki, mislijo, da sem ločen.”
Žal je res tako, da nekateri ovdovijo v najsrečnejšem in najbolj pestrem obdobju svojega življenja. Kako preživeti izgubo ljubljene osebe in kako premagati vse težave, ki sledijo?
Ne potlačite svojih čustev
Po smrti zakonca gredo ovdoveli skozi vse faze žalovanja z eno dodatno komponento, ki je prisotnost otrok, ki žalujejo po svoje. Čeprav je še vedno v šoku, se mora soočiti z goro administrativnih zadev, ki jih je nujno treba rešiti.
Ne morejo se vdati ali se odreči svojemu vsakdanjemu življenju. Zelo težko najdejo tudi čas za izražanje svoje žalosti, da ne omenjamo spopadanja s finančnimi pritiski in neizmerno izčrpanostjo.
Nekateri se z žalovanjem spopadajo tudi tako, da si naložijo ogromno obveznosti in se tako skušajo izogniti cunamiju spominov in trpljenja.
Francoski psihiater Christophe Fauré ob tem opozarja, da je zelo pomembno, da svojih čustev ne potlačimo, ampak se o njih pogovorimo z nekom, ki jih bo slišal. “To je način, kako omiliti njihovo intenzivnost,” pojasnjuje.
Preberite še:
Ovdovela pri 25 letih s 5 otroki: ženska, ki ve, kako živeti z bolečino in iti naprej
Preživeti osamljenost
Tudi po tem, ko dosežejo neko stopnjo miru, se vdove in vdovci srečujejo s ponavljajočimi se težavami. Te se izrazijo ob pomembnih dnevih, kot so na primer rojstni dnevi in drugi prazniki. Takrat je praznina še večja in pogosto ljudje postanejo še bolj depresivni.
Najtežje pa je biti sam. “Vse moram narediti sama,” pa pojasnjuje Marie, ki je prav tako ovdovela mlada. “Reševanje materialnih težav, sprejemanje odločitev, izobraževanje otrok, osamljenost na zabavah, osamljenost zvečer pred spanjem.”
“Najbolj žalostno pa je, da nimaš nikogar, ki bi mu povedal o svojem dnevu,” doda Olivier. “Gre za na videz malenkosti v vsakdanjem življenju. Za otroke si mama in oče.”
Še ena težava, s katero se soočajo mladi vdovci in vdove, pa je izključenost iz družbenega življenja. Pogosto se jih namreč ljudje izogibajo (morda niti ne namenoma), saj v njihovih očeh predstavljajo žalost in podobo smrti.
Preberite še:
“Čakala sem nate.” Zaljubila sta se v Auschwitzu, srečala po 72 letih
Kje črpati moč?
Tisti, ki so šli skozi to težko preizkušnjo, pripovedujejo, da so glavno moč in oporo našli v otrocih. “Moram biti močna zaradi svojih otrok,” pravi Anne. Čeprav bi večkrat najraje ostala v postelji skrita pod odejo, tega ne more storiti, poleg tega pa ji prav otroci dajejo veliko energije, ki jo tako zelo potrebuje.
V veliko podporo so lahko tudi družina in prijatelji, tretja močna opora pa je lahko vera.
Nekateri sicer zaradi velikega šoka težko najdejo moč, da bi se zaupali Bogu. Olivier je na primer dolgo časa za smrt žene krivil Boga, raztrgal je vse verske knjige, ki jih je imel. “Težko verjamem v Božjo dobroto v vsem trpljenju,” je zaupal.
Toda za marsikoga je ravno vera ključna. “Molitev je vedno bila moj steber v življenju in smrt moža tega ni spremenila,” je povedala Melissa. “Ne preprečuje mi trpljenja, me pa ohranja v miru.”
Preberite še:
Pretresljive besede vdove: Če bi vedela, da te danes zadnjič gledam …
Posebna vez z umrlim
Pij XII. je leta 1957 v nagovoru tistim, ki so izgubili zakonca, dejal: “Daleč od tega, da bi smrt uničila vezi človeške in nadnaravne ljubezni, sklenjene s poroko. Lahko jih izpopolni in celo okrepi. Kar je sestavljalo njeno dušo, kar ji je dajalo moč in lepoto, ostaja.”
Tudi zakonci pripovedujejo, da čutijo, da je njihov pokojni zakonec vedno ob njih. “Vedno je z mano, kot ljubeča in pomirjujoča sila. Molim k njemu in mu včasih pišem, ko ga potrebujem.”
Ponovno rojstvo
Rane se počasi zacelijo a je za to potreben čas. “Življenje se normalizira, utrujenost in žalost mineta, čeprav moža še vedno pogrešam. Biti moraš zelo potrpežljiv do sebe, hkrati pa imaš pravico, da se počutiš slabo tri ali sedem let ali pa še mnogo let pozneje,” pravi Solena.
Dajanje smisla tej težki preizkušnji pa je zadnji korak pred ponovnim rojstvom in iskanjem resničnega miru.
Bog trpljenja ne želi. Toda Kristus zlo “uporablja” za to, da nas usmeri k Bogu. Vsak posameznik mora zaznati ta neopazen klic, ki mu bo pomagal pri odločitvi glede njegovega življenja kot vdovec ali vdova.
Avtorica prispevka je Florence Brière-Loth.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Preizkušnja vdovstva s petimi otroki: “Pomagalo je, da sem dala žalost iz sebe”
Preberite še:
Je bil Jezus samski, poročen ali vdovec?
Preberite še:
“Prejela sva globok mir, notranje veselje, da je Rožle res pri Bogu, da je srečen v nebesih”
