Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 26. januarja |
Sveti Timotej
home iconDuhovnost
line break icon

Odločitev za redovno življenje pri 18 letih: "Doma so mislili, da gre za najstniško muho"

S. ANNA WALASZEK

OSEBNI ARHIV

Urška Kolenc - objavljeno 23/12/20

"Mislim, da ni druge poti kot to, da se zavedamo, da ima še zmeraj Bog zadnjo besedo v vsem, kar se dogaja"

Sestra Anna Walaszek, po rodu Poljakinja, je kot frančiškanka Marijina misijonarka v Slovenijo prišla pred devetimi leti. O tem, da bi postala redovnica, je začela razmišljati pri dvanajstih letih, a se je z Bogom “pregovarjala” kar nekaj časa. S. Anja, kot jo kličejo mnogi, rada poje v pevskem zboru, uči se igranja na kitaro, na prvem mestu pa so kateheze in stik z otroki in mladimi.

Zelo zgodaj – že v šestem razredu – ste začutili, da vas Gospod kliče. Kako se spominjate tega obdobja?
Bilo me je strah. Ko sem zaznala to misel in začutila, da me Bog kliče v redovno življenje, sem že iskala rešitev, kako ne odgovoriti na ta klic. Spomnim se, da sem Jezusu povedala, da ga sicer imam rada in bi mu rada ustregla, ampak bi bila raje katehistinja, ker bi se potem lahko še poročila in imela družino. Nekaj časa sem ostala pri tej svoji ideji. V srednji šoli ob toliko drugih, novih stvareh nisem več tako intenzivno mislila na to, prepustila sem se najstniškim doživetjem in druženju. Bila sem obvarovana pred kakšnimi hudimi preizkušnjami in sem čutila, da nekdo bdi nad mano.

V četrtem letniku sem želela sprejeti dokončno odločitev glede študija. Vedno sem bila pridna učenka, rada sem imela veliko stvari in težko se mi je bilo odločiti za eno stvar. Takrat sem spet začela bolj intenzivno misliti na Boga. Rekla sem: Gospod, moraš mi pomagati izbrati, ker je toliko ponudb in jaz ne vem, kaj bi počela sama s sabo. Na seznamu sem imela kakšne štiri predloge. Vsekakor sem hotela biti učiteljica, odločala sem se med zgodovino, poljščino in francoščino.

V tem času nisem imela nobene simpatije, če seveda ne štejem učitelja zgodovine, v katerega sem bila najstniško zagledana. (smeh) Na začetku četrtega letnika se je v meni naredil premik, da sem se že odločila, da bom sledila Božjemu klicu. V četrtem letniku sem se nekako zavedno izogibala fantom, v smislu, da nisem stopila v kakšen odnos.


web sisters singing

Preberite še:
Ko zapojejo in zaigrajo redovnice – pet sester iz treh držav

Kako je pri 18 letih prišlo do dokončne odločitve, da stopite na pot posvečenega življenja?
Izbirala sem torej med štirimi smermi in v ta namen sem začela med počitnicami moliti en del rožnega venca. Kot drugim mladim tudi meni ta molitev ni bila najbolj prikupna in enostavna. Izbrala sem jo, ker sem si rekla: “Za tako pomembno odločitev se moram malo bolj potruditi, da bom dobila jasen odgovor.” Vsako desetko sem molila za en namen.

Ob tej molitvi sem pričakovala, da se bo zgodilo nekaj nenavadnega, da se bo Bog razodel in mi spregovoril na filmski način: s strelo, da se mi bo nekdo prikazal, da bo začel pihati veter, goreti ogenj … 🙂 Molila sem cele šolske počitnice, konec avgusta pa sem se počasi naveličala. Videla sem, da odgovora ni, Bog molči, zato sem mu v jezi rekla: “Glej, če si domišljaš, da bom še naprej molila rožni venec, ti povem, da ga ne bom, ker mi je že dolgčas. Ali mi boš povedal zdaj ali pa pač ne bom več.”

Zgodilo se je nekega večera, ko sem pokleknila ob postelji in molila. Ko sem prišla do pete desetke, za katero nisem imela nobenega namena, sem jo molila zelo hitro, ker se mi je zdelo vse odveč. In spomnim se misli, ki sem jo zaznala, ko mi je Jezus rekel: “Če si končala s svojimi idejami, ti jaz pravim, da hodi za menoj, sledi mi.” Takrat sem dobila isti občutek kot v šestem razredu, z gotovostjo v srcu in isto sliko, da je moja pot redovno življenje.

S tem spet nisem bila zadovoljna, želela sem, da mi pove druge stvari. Danes lahko rečem, da je silno doživetje, ko Jezus v našem srcu prižiga luč, močan Božji dotik, ki ga ne moreš odstraniti ali se delati, da ne obstaja. Nemir glede Jezusovega povabila je bil tako prisoten, da se v resnici nisem mogla upreti. Čutila sem, da najdem mir samo tako, da odgovorim.


NUN,DOMINICAN SISTERS,CLOISTER

Preberite še:
Redovnica, ki že 29 let ni zapustila samostana, svetuje, kako se spopasti s karanteno

Kakšni so bili odzivi domačih?
Niso me jemali resno. 🙂 Mama je predvidevala, da so to najstniške muhe in da bom čez eno leto izbrala nekaj drugega. Ni vedela, od kod taka ideja. Začela se je smejati in rekla: “Ti pa boš redovnica, zelo zabavno!” O tem se nismo več pogovarjali, jaz pa sem začela hoditi na duhovne vaje k sestram, domov sem prinašala zloženke in informacije, ki sem jih večkrat pokazala ali bratu ali sestri: Tako bom jaz videti čez eno leto. Ko sem maturirala, so me še enkrat vprašali, kaj bom počela. Mislim, da so šele takrat dojeli mojo resno odločitev in so jo sprejeli. Oče je potreboval malo več časa.

Najbližji krog prijateljev, ki me je že dobro poznal, je vedel za mojo odločitev. Tudi oni so se smejali, ko sem rekla, da bom ena od sester na zloženki, ki sem jih nosila s sabo. Morda mi niso toliko verjeli, ker se rada hecam in sem vesele narave.

Ste že od nekdaj vedeli, da se želite pridružiti temu redu sester?
Sester nisem poznala do trenutka, ko sem začela iskati red. Prav tako nisem imela stika z nobenim drugim redom. Zgodilo se je po Božji previdnosti. Sestre frančiškanke Marijine misijonarke so imele svojo hišo blizu moje šole, česar prej nisem videla. Na Poljskem imamo nekakšen leksikon vseh redovnih ustanov. Ko sem ga gledala, nisem imela pojma, kako naj v množici izberem red zase. Seveda mi ni bilo vseeno, kako bom videti oblečena v uniformi. Vedela sem, da gre za celo življenje, spet sem prosila Boga, naj mi pomaga. Med osebno molitvijo sem dvignila leksikon k Jezusu in rekla: Če si ti predstavljaš, da bom izmed tega števila izbrala red zase, potem ti pravim: ne, nikoli se ne bom odločila, ker jih je preveč. Takrat se mi je spet porodila misel v glavi, kot da Jezus malo s posmehom reče: No, Anja, ne kompliciraj, vstopi v prvi red, ki ga boš spoznala. Seveda mi ta misel sploh ni bila všeč, rekla sem, da je to zelo tvegano. Kaj če grem na cesto in spoznam sestre, ki čudno izgledajo? J

Obrnila sem se na svojega kateheta v srednji šoli. Prosila sem ga, da mi pomaga najti kakšne sestre. Usmerjal me je. Peljal me je k našim sestram, ki so bile najbližje. Na prvem obisku mi ni bilo všeč. Sestra, ki me je sprejela, je bila zelo prijazna, a me ni pustila do besede. (smeh) Katehet me je vprašal, če greva pogledat še kakšen drug red, a sem rekla: ne, nič več ne bomo gledali, kljub temu, da mi ni všeč, bom vstopila k tem sestram. Pozneje sem spoznala, da so mi pisane na kožo, imajo vse, kar imam tudi sama rada: sv. Frančiška, ki mi je bil vedno zgled, Marijo kot zavetnico našega reda …


EMA ALIC

Preberite še:
Pri 18 letih v samostan: “Moja želja je pripraviti mlade na življenje”

S. ANNA WALASZEK
OSEBNI ARHIV


KARMELIČANKA-TEREZIJA-BENEDIKTA-MARIJE-POMAGAJ

Preberite še:
“Po izkušnji, ki sem jo imela za sabo, sem vedela, da je moje življenje Jezus”

Pred devetimi leti ste iz Poljske prišli v Slovenijo. Kako ste se navadili na življenje tukaj, vas je kaj še posebej presenetilo? Kakšna spoznanja ste dobili o Cerkvi na Slovenskem?
Preseneča me razgibanost, pestrost. Čeprav je Slovenija tako majhna, ima bogastvo dialektov in krajevnih običajev. Zaradi pestrosti se mi včasih zdi, da sploh ne moreš ustvariti celotne slike.

Spoznala sem, da je Cerkev v nelagodnem družbenem položaju. Vero se tu živi veliko težje kot pri nas na Poljskem, večkrat sem začutila to razliko. Je kar nekaj obremenitev s preteklostjo. V resnici se povprečen kristjan ne počuti varno in svobodno, da bi izražal svojo vero. Na Poljskem je to nekaj samoumevnega, status vere v družbi je visoko. Tu pa nimaš te opore. Mislim, da se je treba za stvari bolj boriti. Do mene so ljudje včasih bolj zaupljivi kot do kakšnega domačina. Verjetno tudi zato, ker ne poznam vse vaše zgodovine.

Kako se soočate s slovensko sovražnostjo do Cerkve? Tega na Poljskem verjetno niste bili vajeni v tolikšni meri.
V vsakdanjem življenju bi to raje poimenovala z zadržanostjo in nezaupljivostjo. Vero spustimo zgolj do nekega trenutka, recimo do praga hiše, naprej pa ni vstopa. Človek seveda išče načine, da poskuša zlesti skozi majhno špranjico. Mislim, da je problem v družbenih strukturah. Glede poučevanja verouka se mi res zdi, da je položaj kateheta kot učitelja v družbi krivičen. Katehet je zadnji od zadnjih, verouk pa mora tekmovati z vsemi šolskimi in obšolskimi dejavnostmi. S takega položaja je težko posredovati oznanilo. Vera je biser v življenju. Ampak kako naj to povem, če za ta biser nikoli ni časa?


WORK,JOB,CAREER

Preberite še:
Kako lahko brez besed pričujemo za vero na delovnem mestu

“Vsaka preizkušnja je priložnost, da se očisti in poglobi naša vera,” ste glede trenutne situacije dejali v intervjuju v okviru spletnega misijona župnije Mozirje. Kako lahko kljub zunanjemu dogajanju ohranjamo mirnost?
Mislim, da ni druge poti kot to, da se zavedamo, da ima še zmeraj Bog zadnjo besedo v vsem, kar se dogaja. Še zmeraj smo v njegovih varnih rokah, On nas nikoli ne zapusti. Sveto pismo tolikokrat ponavlja besede ne bojte se, kakršne koli preizkušnje pridejo, tako da je zaupanje ena od stvari, ki jih dolgujemo Bogu.

Božja previdnost je neverjetna, ker lahko iz slabih človeških stvari naredi lepe.

Jaz recimo ne znam iz neuporabne stvari narediti nečesa lepega. Bog pa je v tem izjemen. Vzame nič in naredi nekaj, vzame zemeljski prah in naredi človeka. Lahko tudi vzame preizkušnje in križe in jih spremeni v vstajenje, žalost spremeni v veselje, to preizkušnjo pa v biser.

Kako ste doživljali letošnji adventni čas in kako boste praznovali božične praznike?
Adventni čas sem globoko doživela tudi zaradi tega, ker sem snemala adventne nagovore, drobtinice. Ob pripravah na to sem res čutila, da je Božja beseda tista, ki odžeja moje srce. Zelo blizu mi je bila tudi misel Samarijanke, ki je prosila Jezusa, da bi ji dal vode, ki odžeja. Jaz sem si to razlagala kot eno prošnjo v adventnem času: Bog, razodeni se mi, da te ne bom iskala tam, kjer te ne najdem. Da ne bom iskala česa drugega, kar bi mi napolnilo srce, ampak da me ti odžejaš iz svojega vodnjaka. Če ne bi bilo koronavirusa, bi se verjetno zaposlila z drugimi stvarmi in te izkušnje ne bi imela.

Na božič se pripravljamo z božično devetdnevnico. Pripravljamo se tudi praktično: pospravljamo, spekle smo medenjake in jih razdelile med prijatelje, sosede. Vsako leto pripravimo božično večerjo. Ker smo v skupnosti tri Poljakinje, smo si zaželele delček poljske kulture, večerjo, sestavljeno iz 12 jedil. Priprava nam vzame nekaj časa. 24. imamo sicer post od mesa, ampak to ne pomeni, da bo manjkala hrana. Verjetno si bomo po naši navadi med sabo delile oplatek, nekakšno hostijo. Gre za poljsko navado, s katero si voščimo lepe božične praznike.

Sestrino voščilo vsem nam:

Vsem želim, da bi se počutili tako ljubljeni od Boga, da bi si upali priti predenj takšni, kot smo – s strahom, skrbjo za prihodnost, z vsem dvomom, ki ga imamo v srcu. Karkoli se nam je v življenju zgodilo, karkoli smo doživeli ali storili, Bog nas nikoli ne bo izločil iz svojega srca, nikoli nas ne bo pozabil ali odrekel privilegija, da smo njegovi. Zato bi si želela, da bi vsi zaupali v resnico, ki jo sicer večkrat izpovedujemo z usti; da bi ta resnica postala naše globoko prepričanje.


SIMONA IN DAVID HARI

Preberite še:
“Videla sem ogromno ozdravljenj, čudežev. Kako, Bog, ne moreš ozdraviti v najinem primeru?!”




Preberite še:
Zgodba duhovnika, ki ima pred seboj le še nekaj mesecev življenja: “Jokal sem ob misli, da ne bom mogel več maševati”


TABLET

Preberite še:
10 nasvetov, kako lahko pri pripravi na božič pomagamo ostarelim

Tags:
intervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Mateja Pucelj
Urška Kolenc
"Zelo težko sem verjela, da bi me imel po vsem tem kdo rad"
2
MELISSA OHDEN
Ewa Rejman
Njeno življenje bi se moralo končati že v trebuhu. Kaj je povedal...
3
avgustin irena maucec
Lojze Grčman
Skoraj 25 let ob strani nepokretni ženi: "Nikoli nisem razmišljal...
4
FR. RYAN ROONEY,OVEREATING,HEALTH
Sophia Swinford
Duhovnik, ki se je uprl prenajedanju in 210 kilogramov zamenjal z...
5
jana koteska
Lojze Grčman
Rak pri 26 letih: "Ne moreš reči, da si super, če ti je slabo in ...
6
JANEZ DOLINAR
Urška Kolenc
"Pomisleki so zdrava zadeva. Nobeni stvari v osnovi ne gre zaupat...
7
SISTERS
Dominika Cicha
Dvojčici, ločeni ob rojstvu, sta se znašli v istem samostanu
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.