Ko zazna srceČlovek je od Boga obiskano bitje. Kakšen je način Božjega obiska? Če bi bil Bog v svojem delovanju povsem očiten za človeške čute in razum, mi ne bi bili svobodni v sprejemanju ali zavračanju Božjega obiska. Bogu je več do tega, da spoštuje človeško svobodo, kot da bi človeka odrešil na silo, mimo njegove svobodne privolitve. Bog človeka ne bo stisnil s svojo močjo, da bi se moral človek izročiti Bogu pod prisilo. Božji način more zaznati srce, ki je po milosti doseženo z navzočnostjo Svetega Duha.
Božji obisk
Spominjam se pogovora z nekim študentom, ki sta ga zelo zanimala vera, duhovni svet. Znašel pa se je sredi vrtinca racionalnih vprašanj in iskal odgovore nanje, v upanju, da bi tako mogel stopati naprej na poti vere. Prišel je tudi k meni, da bi mu dal kakšen odgovor. Pa sem ga rajši vprašal: “Ali je kaj v tvojem življenju, kar bi lahko poimenoval Božji obisk, Božje delovanje?”
Po nekaj časa tišine je rekel: “Da, eno stvar v življenju bi res poimenoval Božji obisk.” In je potem nekaj povedal o tem. Zelo trezno, nič spektakularnega; navzven drugi morda sploh niso zaznali nič posebnega; njegovo srce pa.
Nevsiljivo
Božji obisk je moč za korak na poti vere. Bog prihaja, da ljubi človeško zgodovino. Ne prihaja, da bi jo na silo spremenil in uredil po svoji zamisli. Pač pa išče srce osebe, da sprejme in sodeluje. Kot je Marijino srce prepoznalo Božjo željo, sprejelo, sodelovalo (s srcem je mišljena vsa njena telesna in psihična razsežnost) in je bil Božji Sin rojen v ta svet. Prišel je kot človeški otrok. Na tako preprost in nevsiljiv način je Bog vstopil v ta svet, v človeško zgodovino. Spreminja jo od znotraj navzven, ko jo ljubi, skozi srca ljudi, v sodelovanju.
Bog te ima rad tako močno, da moreš prepoznati njegov obisk. Ko začneš zaznavati in prepoznavati njegovo delovanje, se bo to širilo in bo odnos z njim vse bolj celostno življenjski.
Naj bo praznovanje rojstva Božjega Sina kot človeškega otroka polno čudenja, na kako spoštljiv način Bog vstopa v človeštvo. Naj nam pomaga, da se prepoznavamo kot obiskani od Božjega Sina, ljubljeni od Očeta in obdarovani z ljubeznijo za brate in sestre.
Avtor prispevka je P. Milan Bizant, jezuit, predstojnik jezuitske skupnosti v Radljah ob Dravi.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, december 2019.
