Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Pet, 15. januarja |
Sveti Pavel iz Teb
home iconŽivljenjski slog
line break icon

"Če se kot narod začnemo obračati na sv. Jožefa, je to duhovni naboj, ki ga nihče ne more uničiti"

Jože Plut

URŠKA LESKOVŠEK

Urška Leskovšek - objavljeno 26/12/20

"Osamosvojitev je tako velik dogodek, da si zasluži najlepše praznovanje, najlepše spomenike in tudi muzej"

Jože Plut je danes arhidiakon za Gorenjsko, župnijski upravitelj na Polici pri Grosuplju ter duhovni asistent Družine in Aleteie, že kot mladi duhovnik pa je kot član Teritorialne obrambe sodeloval v vojni za Slovenijo. Pozneje je domovini 15 let služil kot vojaški vikar.

Z vsemi temi izkušnjami je več kot primeren sogovornik ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki je prvi praznik v nizu praznovanj 30. obletnice samostojne Slovenije.


SLOVENIA

Preberite še:
Zakaj smo Slovenci starodaven narod

Začenjamo praznovanje 30-letnice naše države Slovenije. Kaj občutite ob tem?
Moji občutki so zelo dobri, zelo lepi, čudoviti! Živeti v samostojni, demokratični državi v primerjavi s tistim, kar je bilo prej – to je radikalni obrat, in to v pozitivno!

Nekaterim se sicer toži po starih časih. Morda zato, ker so živeli brez odgovornosti, čakali, da jim je država dala. Poznam ljudi, ki so si vzeli kredite, si postavili hiše, vikende, in na vikendu kupili traktor, kredit pa zaradi inflacije odplačevali v višini cene škatlice cigaret 57 mesečno. Ali pa so imeli kakšne druge privilegije. Razumem, da imajo taki ljudje nostalgijo.

Mi smo imeli pa drugačne izkušnje – zapostavljenosti, drugorazrednosti. Živeli smo v obdobju, ko smo večinoma morali biti tiho, veliko je bilo stalnega prilagajanja samo zato, da smo preživeli. Mnogi so takšen življenjski slog obdržali. Žal.

Skratka, zame je ta zgodba na osebni in narodni ravni čudovita. Skoraj 30 let živimo v samostojni, demokratični državi. Ta zgodba bi lahko sicer bila še lepša, ampak živimo v realnem svetu …




Preberite še:
Rosvita Pesek: “Slovenci veliko iztisnemo iz sebe, poprimemo za delo”

Ste veteran vojne za Slovenijo. Kaj je to v vašem primeru konkretno pomenilo? Kakšna je bila vaša vloga?
Kot večina takratnih fantov sem odslužil vojaški rok in bil član rezerve v Teritorialni obrambi, potem so me pa vpoklicali. Zame nikoli ni bilo dvoma, ali bom naredil ta korak za domovino. Sploh, ker smo v tistih letih že sanjali in na zanimive načine izražali željo po samostojni državi. Spomnim se, kako sem z veseljem nosil broško z napisom Ko bom velik, bom graničar na Kolpi ali majico Bog blagoslovi mojo deželo.

Z veseljem sem se tudi odzval na vpoklic. Ker smo bili sami “lokalci” in smo se poznali med seboj, so drugi vedeli, da sem duhovnik in so se name začeli obračati tudi kot na duhovnika. Veliko je bilo različnih vprašanj, ki jih taki fantje sicer niso spraševali, tam pa so. Zlasti, ko so se začele zadeve ostriti in po raketiranju Medvedjeka.

Sami so tudi prosili, da bi imeli mašo za domovino. Presenečen sem bil. Vsi so bili pri maši, razen tistih, ki so bili na dolžnosti. Spomini so lepi.


SLOVENIAN FLAG

Preberite še:
To je kratka zgodovina simbolov slovenske države

Poudaril bi rad, da so v vseh varnostnih strukturah, policiji, vojski, varnostnih službah, civilni zaščiti zlasti pa tisti, ki so bili v neposredni nevarnosti pred živim ognjem, se pravi, da bi izgubili življenje, ogromno tvegali.

Niso vedeli, ali bodo ostali živi ali ne. To so bili mladi fantje, možje, z mladimi družinami. Zato je kakršno koli norčevanje iz tega obdobja na račun kratkosti vojne za Slovenijo zelo zaničljivo – do samostojnosti, do države in do teh, ki so bili pripravljeni dati življenje. Vsi so vedeli, da lahko umrejo.

Kako se spominjate takratnega duhovnega stanja med ljudmi? Kakšna je bila vera ljudi, zlasti v primerjavi z današnjo?
Takrat so bila pričakovanja izrazito pozitivna. Strah je bil le v tem, da bi izgubili tisto, kar smo izvolili, za kar smo se odločili. Spomnim se, s kakšnim navdušenjem so ljudje šli na plebiscit. Pričakovanja so bila ogromna. Spodbude ljubljanskega škofa in celotne Cerkve na Slovenskem, povabilo k molitvi – vsi tisti, ki so hoteli samostojnost, so bili navdušeni nad temi pozivi Cerkve.

Pozitivni narodni duh je kipel. Dolga stoletja je v narodu tlel. V nekem milostnem trenutku je večina naših voditeljev odigrala zelo pozitivno vlogo, opravili so svoje poslanstvo. Pomembno je, da v danem trenutku narediš tisto, kar je narediti treba. Zato moraš biti korajžen, odprt za dobro, v veri rečemo odprt za Boga.


ANTON TOMAZIC

Preberite še:
Ko smo Slovenci odšli iz države, ki je poniževala slovenski jezik

Zdaj imaš pa dve skrajnosti – te, ki se strašno bojijo za življenje, in te, ki ignorirajo in zavestno rušijo prizadevanja, da bi se kriza čimprej končala. Danes se borimo za individualno življenje, za posameznika. Tudi to, da lahko skupina ljudi in celo političnih strank besni nad prizadevanji, da bi krizo končali, je sad tega, da smo se na plebiscitu odločili za demokracijo in da smo v vojni za Slovenijo zmagali. V starem sistemu bi jih namreč pospravili … ne bom imenoval, kam.

Če pridam še verski vidik: Bog dela po nas. On sicer lahko zajezi epidemijo, ampak skoraj vedno uporablja nas ljudi. On dela na našo “podlago”. Ko se mi odločimo in vse naredimo, on dopolni po svoje. Čimbolj je naše prizadevanje pravšnje, pozitivno, prej bo Bog dal tudi druge stvari.

Jože Plut
URŠKA LESKOVŠEK

Kaj za vas pomeni praznovanje državnih praznikov, v tem primeru 30-letnice Slovenije? Kaj konkretno praznujete?
S plebiscitom in demokratičnimi procesi ter zaključkom izvedbe plebiscitarne volje slovenskega naroda, ki je višek dosegla v razglasitvi samostojnosti in sposobnosti naroda, da obrani samostojnost, je slovenski narod prešel iz nekega hrepenečega stanja v nacijo. Sociološko-antropološki razvoj je dosegel vrhunec. Imamo svojo državo. Postali smo mednarodna zgodba.

To je edinstven trenutek v slovenski zgodovini. To je tako velik dogodek, da si zasluži najlepše praznovanje, najlepše spomenike in tudi muzej, ki bo spominjal na to. Še vedno nimamo spomenika slovenstvu, spomenika neznanim padlim Slovencem skozi vso zgodovino.

Potrebujemo nekaj, kar bi simbolno povezovalo naš narod. Tega manjka. Tudi zato, ker naša država do zdaj še ni zmogla jasno izreči vsega o naši preteklosti, samostojnosti, bistvu demokracije in komu pravzaprav kulturno, vrednotno pripadamo. Zahodni civilizaciji, ki seveda temelji na krščanstvu, judovstvu in antičnih vrednotah, ali pa komu drugemu. To je še vedno problem.


LOG PRI VIPAVI

Preberite še:
Bitka na slovenskih tleh, ki je spremenila zgodovino Evrope

Papež Frančišek je skoraj sočasno z začetkom praznovanja naše 30-letnice razglasil leto sv. Jožefa, ki je tudi zavetnik slovenskih dežel. Slučajev menda ni, kajne?
Seveda ne, verjamemo v Božjo previdnost. Da je sveti oče 8. decembra razglasil leto svetega Jožefa, ima seveda tudi cerkveno zgodbo. 8. decembra 1870 je takratni papež Pij IX. razglasil sv. Jožefa za zaščitnika, varuha svete Cerkve.

Mislim, da so naši predniki zato svetega Jožefa s še toliko večjim veseljem izbrali za zaščitnika in patrona naših slovenskih dežel. Morda tudi zato, ker sv. Jožef velja tudi za priprošnjika v sili in stiski. Naš narod je v pokrajinah znotraj Avstro-Ogrske namreč doživljal neko neprestano stisko, ker se velikokrat ni mogel javno izražati.

Morda smo tudi zdaj kot narod v stiski – stiski demokracije, nezmožnosti, da bi zaživeli kot narod v nekem zdravem duhu preudarne in razumne demokracije, kjer je res vladavina prava in ne vladavina pravnikov.

Sveti oče nam je z razglasitvijo leta sv. Jožefa dal spodbudo, da se tudi s priprošnjo k sv. Jožefu začnemo kot narod dvigovati. Če ne, bomo znova čedalje bolj zahajali v negodovanje, tarnanje, pesimizem. To nikoli ni bila rešitev. Če smo leta 1991 – upravičeno –  imeli toliko optimizma, poleta in če smo vmes popustili in padli na več izpitih, imamo zdaj priložnost, da naredimo iz tega pozitivno zgodbo.

Če se katoličani v naši državi in tisti, ki dobro v srcu mislijo, združimo in začnemo delovati v duhu sv. Jožefa in se začnemo nanj obračati, je to duhovni naboj, ki ga nihče ne more uničiti. Nihče! Tak duhovni naboj je bil potreben v letih 1990, 1991 in je potreben danes.




Preberite še:
Slovenski državi nazdravljali s srbsko penino




Preberite še:
FOTO in VIDEO: Slovensko božično drevo v Vatikanu zažarelo v vsem sijaju


JOSEPH RATZINGER

Preberite še:
Kaj si je poznejši papež Benedikt XVI. želel za božič, ko je bil star sedem let

Tags:
Slovenija
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
ESKIMOS
Cerith Gardiner
Skrivnost Inuitov, kako se učinkovito odzvati...
Woman sweeping wooden floor
Barbara Oprčkal
Kako danes pometati, kaj jesti in koga ne spu...
Barbara Oprčkal
Najlepša svetniška imena za dečke za vsak mes...
Martin Golob
Novo leto je nova priložnost, dar. Ne zapravi...
KRISTIAN OVEN 2
Lojze Grčman
Izpolnjene sanje in preizkušnja, ki je postal...
Urška Leskovšek
Velikani, ki so nas v letu 2020 zapustili in ...
READING BIBLE
Aleteia
Kaj za leto 2021 napoveduje Sveto pismo?
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.