Ko kaj dajemo svoji družini, dajemo to vedno tudi sebi

Zaščititi svojo družinoTakoj po božiču Jožef z Marijo in detetom že beži v Egipt, proč od krvoločnega trinoga, ki kolje otroke, prihodnost naroda. Jožef se zaveda naloge, ki jo nosi v prsih vsak moški: da mora svojo družino zaščititi pred čimerkoli, kar bi lahko to najnežnejšo stvar na svetu raztreščilo na kosce.

Njegova gesta me je spomnila na posnetek, ki sem ga videl na spletu. Revnejše otroke so postavili pred težko izbiro. Kupili so jim darila, ki so si jih želeli sami, poleg njih pa so postavili darila, ki bi si jih želeli njihovi starši. Lahko so izbrali samo eno darilo. Po mučnem premisleku so vsi po vrsti izbrali darila za svoje starše. “Družina je pomembnejša,” so rekli, drug za drugim. “Če moram izbirati med lego kockami ali družino, izberem družino.”

Družina je pomembnejša

Najsi gre za dejansko ali zaigrano stvar, film nosi pomembno sporočilo: “Družina je pomembnejša.” Besede, ki bi jih morali nesti s seboj v soočanje s takšnimi ali drugačnimi izbirami, rekel bi, z vsakovrstnimi herodi našega časa. Enako krvo­ločni so kot v Jezusovem prime­ru, čeprav veliko bolj skriti in pretkani, saj se kot trojanski konji tihotapijo v nedra naših družin in nas napadajo tam, kjer smo najšibkejši. Posameznikom v njih namreč počasi vcepljajo prepričanje, da je bolje biti sam, ker se tako ni treba nikomur prilagajati, tako pa naj bi bilo laže živeti in početi le, kar si želiš.

Čeprav vemo, da je to čista laž, je misel zapeljiva, zdi se, da nam nekaj daje, čeprav nam v resnici jemlje vse pomembno za življenje. Zato ta želja, ta na prvi pogled čisto legalna zahteva po “svobodi”, tako zlahka ločuje, to pa je smrt družine, ločitev, ko drug drugemu postajamo tujci.

Zato je herode mogoče spoznati, a se je teže zavarovati pred njimi. To namreč od nas zahteva žrtev, izbiro, kaj nam je v življenju pomembnejše. A če je kaj, kar postavlja naše interese pred interese družine, če nas kaj odvrača od tega, da bi bili skupaj, da bi imeli za to čas, če nam karkoli odžira prostor za družino, potem ubija našo ljubezen in našo družino. In ubija nas. Kajti mi smo naša družina. Ali pa nas ni.

Posnetek se konča tako, da otroci ob izbiri darila za starše prejmejo tudi darilo, ki so si ga želeli zase. Ker je vedno tako: ko kaj dajemo svoji družini, dajemo to vedno tudi sebi.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 51.