Adam je star 6 let in obiskuje prvi razred. Njegove sanje so postati profesionalni nogometaš, toda na igrišču raje opazuje druge otroke, ki igrajo. Doma je včasih še preveč zgovoren, pravi njegova mama, toda ko je še hodil v vrtec, je tam le redko spregovoril. V šoli se zdaj počasi navaja, da dviguje roko in sodeluje, kar je njegovo mamo zelo razveselilo.
Ob tem vzgojiteljica Catherine Nivet izpostavlja, da moramo razlikovati med zadržanimi otroki in otroki, ki so sramežljivi. Zadržan otrok bo potreboval nekaj časa za opazovanje, da bo lahko nato vzpostavil stik. Sramežljiv otrok pa se bo umaknil in se bo bal, da bo naredil slab vtis ali da bo naredil kaj narobe.
Kaj torej lahko naredite, če je vaš otrok tisti, ki raje ostane v kotu, medtem ko se drugi igrajo? Če ne želi pozdraviti ali ima nerazumljive napade tesnobe?
Preberite še:
Zakaj je tako pomembno, da otrokom beremo pravljice?
Brez panike
Adamova mama se trudi, da ga v nič ne sili. Prepričana je, da je sramežljivost simptom tesnobe. Zanj so na primer zelo pomembni rituali, zato ga mama nikoli ne pozabi objeti, ko ga odloži v šoli. Ve namreč, da je od tega odvisen njegov dan. Hkrati se trudi, da se Adam s sramežljivostjo ne zaplete preveč, saj lahko ta hitro postane skušnjava, da se določeni stvari izognemo.
Vzgojiteljica Nivet staršem svetuje, da ne paničarijo, pozorni pa naj bodo na drobne znake, ki kažejo na to, da gre otroku dobro. Dobro je, da jih takrat, ko so sproščeni in zunaj svoje lupine, spodbudimo in povprašamo o njihovih interesih. Otroku zelo koristi, če se lahko izraža z dejavnostmi, kot so branje, šport, risanje ali karkoli drugega, pri čemer se počuti prijetno.
Sramežljivi otroci morajo vedeti, da ima vsak svojo vlogo na tem svetu, da so pomembni in da lahko drugim veliko dajo.
Preberite še:
Kako premagati sramežljivost in sklepati prijateljstva?
Kako pomemben je pogovor
Helena je mama treh otrok in dva imata težave z zadržanostjo, z vzpostavljanjem stika z drugimi in s sodelovanjem v razredu. Sprva je to težko sprejela, nato pa je ugotovila, da otrokoma pomaga, če se doma veliko pogovarjajo.
Vse njihove strahove skušamo ubesediti. O njih se nato pogovarjamo in se jim smejimo. Sramežljivost je namreč tudi posledica slabe samopodobe in nizke samozavesti. Zato otrokom ves čas ponavlja: “Niste takšni, kot drugi morda mislijo, da ste.”
Prepričana pa je tudi, da ima zadržan karakter marsikatere prednosti. Pogovor v družini je le eden izmed njih. Helena upa, da bodo otroci s pomočjo tega odkrili svobodo duha in se bodo začeli zavedati, da oseba ni le tisto, kar drugi menijo o njej.
Avtorica prispevka je Sophie le Pivain.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Nauki svetih Ludvika in Zelije Martin o vzgoji otrok
Preberite še:
Zakaj se koncepta “priden otrok” in “vzgoja” med seboj ne podpirata?
Preberite še:
Če bomo ravnale tako, kot ti dve svetnici, bomo dobro vzgojile svoje otroke
