“Jezus, vate zaupam,” besede Favstine Kowalske je tudi s. Mirjam Svetih Jezusovih ran vzela za svoje vodilo Bogu posvečenega življenja v samostanu Marije, Kraljice angelov v Mirni Peči.
Sestre karmeličanke živijo v klavzuri, ločene od sveta in v samoti. V pogovoru z njimi pa hitro odkrijemo, da ne živijo odmaknjeno, ampak v preprostem veselju, ki prihaja iz resnične svobode. Med karanteno nimajo stikov z obiskovalci, je pa več klicev in prošenj za molitev. Sestre živijo predvsem iz Božje previdnosti, ki se kaže tudi v darovih številnih dobrotnikov. V hvaležnosti za vse prejeto vse izročajo v Božje varstvo in molijo za slovenski narod.
So ukrepi, povezani s karanteno, kaj spremenili vaš način življenja?
Karantena nam ni prinesla sprememb, ker je skrito življenje naš način življenja, kot odgovor na klic, da smo lahko bolj z Bogom. Za karanteno, ki je za vse obvezna, je z epidemijo prišel vzrok od zunaj, da se varujemo pred okužbo. Za nas je drugače. Življenje v samoti je odgovor na klic, v klavzuro nas je poklicala ljubezen.
Ljudje ne morejo prihajati, so pa zelo pozorni in poskrbijo za nas, prinesejo nam, kar potrebujemo, tako nam ničesar ne manjka. Čeprav je zunanja kapela prazna, jo napolnimo z vsemi, v imenu katerih smo tu, in jih pri darovanju položimo na oltar. Dar je, da smo lahko pri maši in prosimo Jezusa, da pride do vseh, s katerimi smo v duhu povezane.
Preberite še:
“Po izkušnji, ki sem jo imela za sabo, sem vedela, da je moje življenje Jezus”
Vas je strah, da bi se okužile s koronavirusom in zbolele?
Seveda se kdaj pojavi, saj smo umrljive. Poskrbimo za to, kar je potrebno, da je pri vhodu in pri vrtiljki razkužilo. Je prošnja k Bogu in je osnovna previdnost, ne sme pa biti ta skrb središče našega življenja.
Živite v samoti. Ali nam lahko svetujete, kako živeti samoto, da ne bo v ospredju zapuščenost?
Je samota, po drugi strani pa je skupnost. Pri nas je oboje. Ko je mati Terezija (Avilska) ustanovila prvi prenovljen samostan sv. Jožefa, je želela skupnost po zgledu Jezusovih učencev. Njena prva zamisel je bila, da bi jih bilo 13, kakor apostolov z Jezusom, da bi bile lahko vse med seboj prijateljice in si pomagale. Dnevni red je zato postavljen tako, da imamo čas samote in čas, ko pride do izraza družinski način življenja. Mati Terezija je določila, da smo skupaj pri razvedrilu, da se lahko potem s spočitimi močmi spet posvetimo molitvi. Ženske potrebujemo čas, da smo skupaj, se pogovorimo.
V osamitvi in karanteni pa vidim klic k spreobrnjenju, da se vrnemo k Bogu. Pripovedujmo mu, kaj doživljamo, kako se počutimo, in vse to položimo v Bože srce.
Vzemimo situacijo kot priložnost, da se od zunanjega obrnemo k pristni ljubezni do Boga in bližnjih.
Preberite še:
4 stvari, ki jih lahko poveste Bogu, če se v karanteni počutite osamljeni
Kako se v samostanu pripravljate na božič?
Imamo podobo Marije z Jožefom, ko iščeta prenočišče in trkata na vrata v Betlehemu. Vsak dan v adventu podoba roma k drugi sestri, ki ima tisti dan duhovno obnovo. Duhovna obnova je dan, ko se bolj zavemo, da smo tu za Boga. Začnemo na predvečer prve adventne nedelje, ko po sklepni molitveni uri zapojemo pesem, ki jo izbere sestra, ki sprejme podobo Marije z Jožefom, z lučko romamo do njene celice. Naslednji dan začnemo romanje pri tej sestri, ki sliko preda naslednji.
Lepo je, ko spremljamo Marijo od oznanjenja, k obiskanju in v Betlehem. Vsaka sestra ima še osebno pripravo … Postavimo jaslice v zunanji in notranji kapeli, v obednici, prostoru za rekreacijo, vsaka sestra ima tudi v celici Jezuščka.
Preberite še:
Zakaj je božič tako očarljiv?
In kako je videti praznovanje božiča v karmelu?
Zelo mi je všeč, da imamo glavni pospravljalni dan že 23. decembra in potem 24. decembra skupno duhovno obnovo, da se umirimo in uglasimo na sveti večer. Začnemo z blagoslovom jaslic. Pred še predpraznično večerjo si voščimo, potem pokadimo vse prostore samostana in na vrtu, molimo rožni venec, nekaj časa pa ostane še za petje in osebno molitev.
Pred enajsto se zberemo v prostoru za rekreacijo. Sestra zapoje božični evangelij, mati izroči Jezuščka eni sestri in med petjem Svete noči gremo v procesiji z gorečimi svečami v kapelo. Slovesno molimo uro bogoslužnega branja in sledi polnočnica. Po jutranji zorni maši je čez dan več druženja. Božični čas je zaznamovan s pogovornimi dnevi, ko pride bolj do izraza družinsko življenje.
Preberite še:
“Ne primerjamo se z drugimi. Sprejmeš to, kar imaš, in narediš iz tega najboljše”
Kako razumevate skrivnost božične noči?
Jezus ni mogel priti do nas drugače kot tako, da je zapustil Očetovo slavo in sprejel našo krhko in omejeno človeškost. Vedno znova me to presune. Božič je, da je Jezus hotel biti Bog z nami, da je hotel od znotraj doživeti, kaj pomeni biti človek, da nas je lahko vse skupaj peljal nazaj k Očetu. Ni pa šlo drugače kot prek trpljenja. Trpljenje je tudi za nas pot v vstajenje.
Zato se mi zdi potrebno, da v sebi s poslušanjem naredimo prostor, da ima Jezus kam priti. Da v globino prisluhnemo svojemu srcu, da povabimo Marijo in Jožefa, da prosita za nas. Kot je rečeno: Kjer Sveti Duh najde Marijo, tam rodi Jezusa.
Ali imate dvojno mrežo zato, da ne bi pobegnile?
Zunanja samota je potrebna za notranjo, da naredim prostor Bogu, tako da se izpraznim sebe. Da ni odvečnih misli, besed, stikov … vsega, kar me vleče stran in narazen. To seveda ne pomeni stran od sester, predvsem od mojega samoljubja. Ne gre za to, da bi se umaknili, gre za to, da živimo prijateljstvo z Jezusom, zato je potreben notranji mir in prostor, kamor lahko pride.
Naše obzorje ni samo znotraj klavzurnega zidu, saj smo v veri povezane z domačimi, z vsemi, ki trpijo, s svetim očetom, duhovniki, z vsemi … Smo ena družina, eno Kristusovo telo. Mreža je samo zunanje znamenje, da smo tu zaradi Boga in da pripadamo njemu, ki je tega vreden; ne da bi nas to ločevalo, ampak da nas lahko v srcu bolj poveže z vsem svetom.
Preberite še:
Misli velike svetnice, ki je večino svojega življenja preživela v “karanteni”
Različno si predstavljamo vaše življenje. Katere so najbolj zgrešene predstave?
Mogoče to, da samo molimo, da je to nekaj nedosegljivega in vzvišenega za vsakega smrtnika. Čeprav je naše glavno opravilo molitev, je treba tudi skuhati, pospraviti, oprati, zašiti, postoriti na vrtu in za vse to je potreben čas. Je čas za molitev in je čas za delo.
Po drugi strani pa nekateri mislijo, da živimo v blaženem miru in da ni nobenih težav, skušnjav. Nič človeškega nam ni prihranjenega. Janez od Križa je zapisal, da so bratje zato, da te obdelujejo, in da Bog noče, da bi bilo teh priložnosti premalo, ker hoče narediti najlepšo podobo. Skupno življenje samih žensk prinese svoje zanimivosti. Če nas ne bi poklical in povezal Jezus, ne bi šlo.
Torej ne moreš pribežati v samostan, da bi pobegnil svetu?
Pretežko bi bilo. Ta način življenja lahko živiš samo z Gospodom, zato je lahko samo odgovor na Božji klic.
Kaj bi zaželeli Cerkvi na Slovenskem ob koncu leta?
Vsem nam želim, da bi živeli iz vere in bi nas močno prevzela Božja ljubezen, ki prihaja med nas v Jezusu, ki se je za nas rodil kot otrok. Da ne bi preveč gledali težav in stisk, ampak prisluhnili, kaj nam govori Bog, ki nas ljubi. Le on nam daje življenje, on je naša rešitev. Da bi živeli iz vere, upanja in se prepustili njegovi ljubezni, da bi dovolili, da nas ljubi, in bi iz te ljubezni živeli, da bi lahko zasvetila skozi naše življenje.
Pogovor je bil v celoti objavljen v božični številki tednika Družina.
Preberite še:
“Smo grešniki, in če se naslonimo le na človeka, bomo razočarani”
Preberite še:
Božični čudež, ki je za vedno spremenil življenje trmastega dekleta
Preberite še:
“Ko nam je nekaj ‘vzeto’, veliko bolj budno spremljamo kot pa prej, ko smo morda dremali v cerkvi”
