Sv. Jožef ni le umrl “srečne smrti”, imel je tudi radostno življenje, v katerem se je veliko naučil od svojega sinaSv. Jožefa poznamo predvsem kot priprošnjika za “srečno smrt”, toda njegova sreča ni bila omejena zgolj na zadnje ure njegovega življenja.
Sv. Jožef je pravzaprav živel “srečno življenje”, čeprav je bil edini član Svete družine z madežem izvirnega greha.
Vsak dan gledal samega Boga
V knjigi iz 19. stoletja z naslovom Pobožnost do svetega Jožefa avtor pojasnjuje, zakaj je bilo Jožefovo življenje napolnjeno z radostjo.
Sveta Cerkev srečo sv. Jožefa v zemeljskem življenju primerja s srečo svetnikov v nebesih, kajti sv. Jožefu je bilo že na zemlji dano, da je trideset let zrl Jezusu v obraz in užival slavo Njegove božanskosti, ki mu je bila, kakor smemo verovati, od časa do časa razodeta.
Smiselno bi bilo, da je sv. Jožef že v svojem zemeljskem življenju užival neizmerno srečo, saj je vsak dan gledal samega Boga.
To naj nas spodbudi, da bomo redno zahajali v cerkev, kajti tam je navzoč ta isti Jezus, skrit v podobi kruha.
Učil se je po zgledu Jezusa
Poleg tega se je sv. Jožef učil biti srečen po Jezusovem zgledu in po tem, kako je Jezus živel blagre.
Jožef je bil blagoslovljen, kajti učil se je po zgledu Jezusa Kristusa in njegovih osmih blagrov. Bil je blagoslovljen, ker se je v vseh blagrih izuril v popolnosti in do konca, pod budnim očesom Njega, ki naj bi jih bogato poplačal.
Jezus je svoje apostole učil osmih blagrov, toda sv. Jožef se jih naučil iz prve roke, saj je opazoval Jezusa, kako te blagre živi.
Zato je priporočljivo, da si “izberemo enega izmed blagrov in se v njem urimo po zgledu sv. Jožefa”.
Če iščemo srečo v tem življenju, bi morali posnemati sv. Jožefa in se potapljati v Jezusovo navzočnost ter se uriti v osmih blagrih tako pogosto, kot je to le mogoče.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
