Od treme pred javnim nastopanjem, strahu pred neznanci, predizpitne živčnosti, tesnobe pred zdravstvenim pregledom, da o strahu pred letenjem niti ne govorimo … Vsi smo se že soočili s strahom. In prav je tako!
Tako kot ostala čustva nam tudi strah prinaša podatke o okolju in pomaga prilagajati naše odzive ali odzive drugih na to, kar se dogaja okoli nas. Prav tako pa lahko z njim bližnjim sporočimo, da potrebujemo pomoč. Z občutkom strahu naše telo sporoča, da je v bližini dejanska ali morebitna grožnja. Strah običajno pripravi telo na t. i. stresni odziv “boj ali beg”.
Preberite še:
Kako se rešiti strahov in doseči mir
Včasih pa preprosto zamrznemo. Tako se denimo odzovejo živali v brezizhodnih situacijah, v letalskih ali drugih nesrečah pa zamrznemo tudi mi, ker se ponavadi ustavi naš tok misli, ki prekine dejanja, s katerimi bi se lahko rešili.
Seveda je s strahom povezana tudi potreba po zaščiti: ko se počutimo ogrožene, želimo ob sebi nekoga, ki bi nas zaščitil, nam nudil zavetje, ob katerem se počutimo varne. Ta oseba lahko naše grožnje prežene bodisi fizično bodisi psihološko tako, da nas že s prisotnostjo pomiri. Zato se otrok v strahu zateče v naročje staršev, ker je prepričan, da mu tam nihče nič ne more.
Preberite še:
Ujetniki strahu?
Strah ni nikakršen “bavbav”
Glede na njegovo vlogo pri našem preživetju bi moral biti strah eno od najbolj upoštevanih čustev, ki se mu naučimo prisluhniti že od malih nog, kar nam pomaga pri soočenju z morebitnimi nevarnostmi. Žal pa ni vedno tako.
Če otroci gojijo dober odnos do strahu, mu znajo prisluhniti in ob nevarnosti iščejo zavetje pri odraslih (vsaj dokler sami ne usvojijo, kako se spoprijeti s strahom), pa se mnogi kot odrasli ne uspejo vedno soočiti s svojimi strahovi.
Ne govorim o številnih fobijah, ki jih imamo, saj gre v teh primerih za bolj ali manj resna bolezenska stanja, ki imajo lahko tudi katastrofalne posledice v našem življenju. Prav tako ne govorim o napadih panike in o njihovih simptomih, običajno je te težje spregledati. V mislih imam tiste “vsakodnevne” kot tudi posebne strahove, ki ne izvirajo iz psihološke sfere ali nerešenih preteklih težav, temveč predstavljajo zdrav odziv na okoliščine, ki jih doživljamo. Lahko so bodisi blagi preplahi bodisi močne tesnobe, ali morda strah pred neznanim. Naši strahovi govorijo o naši osebnosti, o tem, kaj bi se nam lahko zgodilo v bližnji ali daljni prihodnosti.
Preberite še:
Martin svetuje, kako premagati strah pred novimi začetki
Prisluhniti
Odrasli, predvsem govorim o moških, ne želijo občutiti strahu. Pogosto zato, ker se strahov sramujejo ali jih želijo skriti pred ostalimi. “Pravi moški” se ničesar ne boji in se lahko sooči z vsem. Ker kdor je strahopeten, je tudi šibkega značaja. Ker biti samostojen pomeni ne čutiti potrebe po zaščiti.
Verjetno pa se najbolj bojimo, kaj si bodo drugi mislili, če jim damo vedeti, da nas je strah. Zato strah raje izbrišemo iz svojega življenja, kar nam pomaga tudi sodobna družba, ki nima časa poslušati o naših strahovih.
Če ne prisluhnemo potuhnjenemu glasu svojih strahov, ki se oglaša iz nekega skritega kotička našega telesa, ne moremo biti dovolj previdni, kar pa lahko seveda privede do hujših posledic, kot če bi poslušali svoje bojaznim. Posledično odreagiramo panično in ne najdemo rešitve za svoje težave. Pa bi pomagalo že prisluhniti samemu sebi, ne meniti se za mnenja drugih in se osredotočiti na svojo pot.
Preberite še:
Šele strah pokaže, kdo smo v resnici, v kaj verjamemo
Bistvo tega, da upoštevamo svoje strahove, je v tem, da se lahko z njimi vseeno soočimo. V obeh primerih se lahko odločimo, da se z njimi spoprimemo v zaščitenem okolju, brez prevelikih tveganj, pri čemer zadostimo tudi naši potrebi po varnem zavetju (včasih nam bodo pomagali drugi, drugič sami, saj lahko varnost najdemo tudi v sebi).
Tako kot otrok, ki se boji vstopiti v sobo, hkrati pa ga muči želja, da bi odkril, kaj se v njej skriva. Zato pa za pomoč vpraša svoje starše, ki ga primejo za roko in ga pospremijo v sobo ter mu pustijo, da jo raziskuje sam, malček pa se počuti varnega, saj ima ob sebi nekoga, na katerega se lahko zanese.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Furlan.
Preberite še:
Velja tudi v klavzuri: “Ženske potrebujemo čas, da smo skupaj, se pogovorimo”
Preberite še:
Navdihujoče korona zgodbe, ki so zaznamovale leto 2020
Preberite še:
Komu se lahko priporočimo za varstvo proti potresu?
