Ana Bradač se opiše kot Primorko, ki jo je burja “odpihnila” v Maribor – tam je namreč našla tako ljubezen kot tudi svoj poklic. Je mama štirih otrok: najstnice, malce posebnega sina (z Downovim sindromom), ki tudi že vstopa v najstništvo, najmlajša pa sta še fantek in dojenčica.
Kot zobozdravnica za otroke se zadnje tri leta preizkuša tudi vlogi direktorice svoje zobozdravstvene ordinacije, česar si včasih niti v sanjah ne bi mogla predstavljati. Uživa v naravi, teku (z možem tečeta maratone), ustvarjanju s pletilkami, kvačko in šivalnim strojem. Vse to ji pomaga, da se umiri, včasih tako, da vse skrbi “izšvica”, drugič, da jih preprosto odloži na stran.
Preberite še:
Sodniški poklic iz prve roke: “V vsaki stranki na obravnavi vidim nekoga, ki ga ima Bog rad”
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Sem izrazito jutranji tip. Ko vstanem po osmi uri, se mi zdi, da sem pol dneva zapravila. Najraje vstanem pred vsemi. Idealno bi bilo po branju odlomka iz Svetega pisma ali neke druge oblike molitve še kakih 5 kilometrov zmernega teka v naravi, ko se še vse prebuja, oz. v slabšem vremenu ali pozimi kaka druga oblika telovadbe. Šele po tuširanju zajtrk (vsaj) z možem. Pred Izakom (skoraj 4 leta) je bilo podobnih juter veliko, zdaj pa se Nana (6 mesecev) še skoraj polno doji in je to težje. Upam pa, da se nam do poletja urnik uskladi.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Sploh ne vem, če se kdaj zjutraj v takem smislu pogledam v ogledalo. Če bi se, bi bilo nekaj kot “vzemi vse, kar ti Življenje ponuja …”
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Se mi zdi, da z urejenostjo pokažemo spoštovanje do tistega trenutka, v katerem smo, in oseb, s katerimi smo. Tega sem se začela zavedati pred nekaj leti in tudi spreminjati pri sebi v smislu izbiranja oblačil, ki niso samo kavbojke in puloverji, ter pogostejše uporabe ličil. Sicer menim, da smo ustvarjeni najlepše in imam pri ličenju minimalne pomisleke.
Priznam pa, da se bistveno pogosteje naličim, odkar sem bila na stilskem svetovanju in se takrat tudi dobro počutim. Vedno pa gre za ličenje z namenom poudarjanja naravnega videza in ne kričečega make-upa. Drugače pa me, razen reklam in izložb, kaj drugega v modni svet ne povleče, pravzaprav se imam za modno “nepismeno”. Tako da prisegam na oblačila, ki trajajo.
Preberite še:
“Kako lepo je, ko si lahko sproščen in se čutiš sprejetega brez ličil”
4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Lahko v nosečnosti čutiš novo življnje, ki nastaja v tebi. Pozneje pa opazuješ, kako to bitje raste in se razvija. Ob tem pa raste in se razvija materinska ljubezen, ki je edinstvena. Ne rečem, da je lahko in samo lepo, ampak kot življenjsko poslanstvo definitivno izpopolnjujoče in vredno sivih las.
5. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Z možem sva skupaj že 21 let, poročena dobrih 16. Pred nekaj leti sva imela večjo krizo, ki jo še vedno predelujeva. Tine se obenem bori tudi z depresijo, kar situacijo nekoliko oteži. Ob vseh prebranih knjigah, člankih, zakonskih svetovanjih ugotavljam, da je za odnos zelo pomembno, da zakonca ne začneš jemati za samoumevnega, kar se pogosto zgodi po določenem času in več otrocih.
Vem, da je kakovosten in oseben pogovor v pomoč, a ga je po mojem mnenju pri naju še danes premalo. Za ohranjanje iskrice ali polnjenje baterije pa imava v različnih obdobjih različne, predvsem pa spontane stvari. Tek in hoja v naravi je postalo spet skupno aktivno preživljanje časa, saj se za varstvo mlajših lahko zaneseva na najstarejšo hčerko Zalo. Mož običajno poskrbi (glede na situacijo bi bilo bolje rečeno “je poskrbel”) za obisk kakega koncerta, tudi v tujini.
Zelo rada skupaj gledava novejše nadaljevanke, prej pa sva hodila pogosteje v kino. Ker sva oba iz iste stroke in se morava tudi redno izobraževati, pa sva si, ko jaz nisem dojila, privoščila tudi kakšen seminar v tujini in par dni oddiha brez otrok. To bo zdaj malo počakalo.
Preberite še:
Miti, ki jih povezujemo z depresijo
6. Leto 2020 je bilo za večino ljudi naporno in predvsem povsem drugačno, kot bi si sploh lahko zamislili. S kakšnimi občutki prehajate iz starega v novo leto? Imate kakšna pričakovanja, je kaj strahu?
Sem zelo oprimistična in zaupljiva. Ker skušam v vsakem slabem videti tudi nekaj dobrega, že od marca gledam na epidemijo kot izziv za vse nas, našo družino, človeštvo. Hvaležna sem za vse izkušnje in znova okušam Božjo previdnost. V prvem valu sem bila noseča in po sprostitvi rodila Nano ob Tinetovi prisotnosti. Šolanje niti ni bil tak problem. Zdaj sem veliko bolj utrujena, ker je Izak precej ljubosumen na Nano, Luka pa potrebuje pomoč pri šolanju. Ampak obenem vem, da bi bilo ob delu še dosti težje.
Vseeno pa si želim, da bi vrtce in šole kmalu odprli, saj tudi otroci potrebujejo več druženja v živo in ne samo prek videa. Pa malo več časa mi bo ostalo za crkljanje z najmlajšo.
7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Mislim, da je bilo rojstvo Luka, ki so mu pozneje (pri starosti 7 mesecev) ugotovili Downov sindrom, največja prelomnica v življenju. Takrat sem se sicer v začetku odmaknila od Boga, verjetno iz užaljenosti. Pozneje pa spoznala, da sem z Lukcem pridobila ogromno – uči me potrpežljivosti, sprejemanja drugačnosti, iskrenosti … V moje in naše življenje je prišlo veliko dobrih ljudi, s katerimi smo postali zaupni in dobri prijatelji. Zato pravim, da spoznavam Božjo previdnost in se ji čudim.
Preberite še:
Andrejina najtežja preizkušnja je bila izgorelost. “Naučila sem se reči ne”
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Največkrat je to: “Upaj v Gospoda, bodi pogumen!” (Ps 27) Se je že večkrat zgodilo, da sem odlomek zjutraj naključno prebrala, pa me je bodril cel dan, ko so se zvrstile kake preizkušnje. Ko pa kaj ne gre, se držim nenapisanega skavtskega zakona: skavt se znajde.
9. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Ker smo bili pred kratkim v času adventa, bom najprej o tem. Pred leti sem pred božičem v času devetdnevnice začela hoditi k zornicam ob šestih zjutraj, ki jih je imel pred nedavnim pokojni škof Smej. Zato sem bila hvaležna, da sem jih lahko spremljala prek Facebooka, saj jih z Nano drugače ne bi mogla.
Tretje leto tudi obiskujem eno od skupin za ženske, ki jih vodi sestra Štefka Klemen. Tu predelujemo Božjo besedo in različno duhovno literaturo – trenutno knjigo Notranja svoboda avtorja Jacquesa Philippa.
Najbolj od vsega pa me dvigne petje v zboru Karizma in to močno pogrešam zaradi ukrepov ob epidemiji.
10. Biti ženska je lepo, ker …?
Sem lahko nosilka novega življenja.
Ženska ženski
Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
