Ko pomislimo na sv. patra Pija, v zvezi z njim običajno ne bi uporabili besede “čudak”. Toda prav s to besedo ga je opisala oseba, ki je priljubljenega svetnika poznala kot otroka.
V biografiji z naslovom Pater Pij: resnična zgodba, ki jo je izdala založba Our Sunday Visitor, je svetnikovo zgodnje otroštvo opisano na izjemno slikovit način. Jasno kaže, da je Pij svoj življenje začel kot deček kakor vsi drugi.
Preberite še:
Pater Pij je molil za njun zakon in jima obljubil 9 otrok
Zadržan deček
To so razkrili tisti, ki so ga poznali, posebej družine, ki bile z njim v stiku vsak dan. Kot otrok se je p. Pij recimo igral z otroki s sosednjih kmetij. Njegovi otroški vrstniki so ga ohranili v lepem spominu, zdel se jim je povsem običajen deček.
Luigi Orlando se spominja: “Kadar je bil z nami, ni nikoli molil. Nič izrednega ni bil. Z nami je bil deček kakor vsi drugi, [morda le] malce bolj uglajen in zadržan.” Ubaldo Vecchariano pa ga je opisal kot nekakšnega “čudaka” – “ponižnega in zadržanega”, kot “neslan makaron”.
Uporaba besede “čudak” verjetno pomeni, da p. Pij kot otrok ni bil najbolj družaben. To najbrž drži, saj pravijo, da jo je jadrno ucvrl stran, kadar so drugi otroci začeli uporabljati nespodobne izraze.
Preberite še:
Poučna zgodba o tem, kako je pater Pij iz spovednice vrgel hudiča
Ni maral preklinjanja
Kadar koli je kakšen izmed dečkov uporabil nespodobno besedo ali kletvico, je Franci [Francesco Forgione, poznejši p. Pij] pobegnil stran. Zgoraj omenjeni Luigi Orlando, ki ga je opisal kot “dečka kakor vsi drugi”, se spominja, kako je nekoč, ko sta se ruvala, Luigiju iz ust “ušla kletvica”, v tistem trenutku pa je Franci, ki ga je že podrl na tla, poskočil in zbežal. Riparta Masone se spominja, kako je Graziella Forgione, podobno kot njen brat, zapustila družbo vsakega otroka, ki je preklinjal ali se nespodobno vedel.
Na nek način je bilo njegovo “čudaštvo” pozitivna lastnost, zaradi katere je s svojim globokim verskim prepričanjem izstopal iz množice. V današnji kulturi bi ga verjetno označili kot “katoliškega čudaka”.
Mirno lahko rečemo, kako je njegovo življenje dokaz, da so svetniki različnih velikosti in oblik. Ni treba biti mistik, da bi postal svetnik. Včasih zadošča, da si zgolj “čudak”.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Nenavadna filozofija se mi zdi, da je tisto, kar ni primerno za med ljudi, dovolj dobro za mojega moža”
Preberite še:
Kako prekiniti začarani krog prepirov med vašimi otroki
Preberite še:
Muhast otrok? Kaj lahko storite?
