Claude Newman je bil posebni izbranec Božje Matere, čeprav ga je bremenil hud zločin. Njegovo pričevanje nam odstira veličino zakramentov, ki lahko preobrazijo vsakogar, celo najbolj odpisane.
Nasilno otroštvo in umora
Claude se je rodil leta 1923 temnopoltim staršem v Arkansasu. Ko je bil star pet let, ga je oče iz neznanih razlogov odpeljal od matere in ga prepustil babici v Misisipiju. Žal se je ta poročila z nasilnim moškim, ki jo je spolno zlorabljal, kar je vedel tudi Claude, ki je delal na kmetiji, kjer je ta moški odraščal. Čeprav se je babica od nasilneža ločila, njen vnuk ni zmogel pozabiti njegovih dejanj. Leta 1942 ga je ubil.
Preberite še:
Svojega morilca je svarila: “Nikar, to je greh! Prišel boš v pekel!”
Nekateri viri navajajo, da naj bi se Claude poročil pri 17 letih in ubil posiljevalca lastne žene. Vsekakor je bil zaradi umora obsojen na smrtno kazen na električnem stolu. Njegovo zgodbo je javnosti posredoval oče
Robert O’Leary, ki je služboval kot zaporniški duhovnik v ječi, kjer je Claude čakal na izpolnitev obsodbe. Nekateri njegovemu pričevanju oporekajo, češ da Newman ni doživel srečanj z Božjo Materjo, se je pa spreobrnil, prejel zakramente in umrl spravljen z Bogom. O’Leary naj bi dejstva o njem priredil. Kljub nejasnostim Claudova zgodba marsikoga navdihuje.
Preberite še:
Kako je Marian odpustila serijskima morilcema, ki sta ji umorila sestro
Svetinjica
Zaporniško celico si je mladi morilec delil s štirimi kaznjenci. Nekoč je opazil, da ima eden izmed njih okrog vratu svetinjico. Vprašal ga je, kaj je to. Ker mu mož ni znal odgovoriti, si je v jezi in s kletvijo strgal obesek z vratu in ga vrgel pred Clauda, naj ga vzame, če želi. S privoljenjem zaporniških paznikov si je Claude svetinjico obesil okrog vratu.
Tisto noč ga je zbudil dotik na zapestju. Pred seboj je zagledal najlepšo žensko, kar jih je Bog ustvaril, kot jo je pozneje opisal. Ker se je prestrašil, ga je pomirila in mu rekla: “Če želiš, da bi bila tvoja mati in ti moj sin, pošlji po duhovnika Katoliške cerkve.” Po teh besedah je izginila, Claude pa je panično vpil, da je videl duha, potem pa vso noč zahteval katoliškega duhovnika.
Preberite še:
Nekdanji diler razkriva neverjetno zgodbo svojega spreobrnjenja
Spoznavanje katoliškega nauka
Zjutraj je do njega res prišel oče O’Leary. Težko je verjel Claudovim besedam, čeprav so tudi drugi zaporniki potrdili, kako prestrašen je bil. Kljub temu se je duhovnik z jetniki dogovoril za ure verouka. Claude je bil nepismen. Kako prav obrniti knjigo, je vedel le po slikah. Prepričan je bil, da Bog obstaja, vendar ni vedel ničesar o Kristusu.
Ko pa mu je duhovnik želel spregovoriti o spovedi, ga je nevednež prekinil: “To pa vem! Gospa mi je povedala, da pri spovedi v resnici klečimo poleg križa njenega Sina. Ko se spovemo svojih grehov ter nam je zaradi njih resnično žal, se kri, ki jo je prelil za nas, zlije prek nas in nas osvobodi vseh grehov.” O’Leary je lahko le odprtih ust poslušal nepismenega zapornika.
Tedaj ga je Claude potegnil nekoliko vstran in ga opozoril: “Gospa mi je rekla, naj vas v primeru, da bi dvomili ali oklevali, spomnim na obljubo, ki ste ji jo dali na Nizozemskem leta 1940 in na katere izpolnitev še vedno čaka.” Claude je nato duhovniku predočil, da je takrat nebeški Materi obljubil zidavo cerkve. Opomin je O’Learyja prepričal, da si zapornik ne izmišljuje.
Preberite še:
V cerkev je prišel fant in ga zabodel. “Rešila me je fatimska Marija”
Oznanjevalec med zaporniki
Pozneje je Claude pri verouku sojetnike spodbujal, naj se ne bojijo iti k spovedi, saj pri tem zakramentu grehe povedo Bogu. Rekel jim je: “Gospa mi je povedala, da je spoved kot nekakšen telefon. Po duhovniku govorimo z Bogom in on govori po duhovniku z nami.” Prav tako jim je razložil, da smo, ko zaužijemo posvečeno hostijo, podobni Mariji, ko je pod srcem nosila Jezusa. “In teh nekaj trenutkov bi moral preživeti tako, da ga ljubim, častim, slavim, se mu zahvaljujem in ga prosim za blagoslove. Nič me ne bi smelo motiti,” jim je dopovedoval. Duhovnik mu ni mogel v ničemer oporekati. Claude je resnično pripravljen prejel sveti krst in ostale zakramente.
Kazen
Kljub korenitemu spreobrnjenju se morilec ni mogel izogniti kazni. Na dan usmrtitve ga je šerif vprašal, kakšna je njegova zadnja želja. Claude ga je presenetil z odgovorom, da se veseli srečanja z Marijo in si zato želi zabave z zaporniki in očetom O’Learyjem. V resnici bo umrlo le njegovo telo, on pa ostaja živ.
Ko so drugi jetniki obljubili, da med zabavo duhovniku ne bodo storili nič žalega, je šerif nenavadni želji ugodil. Tako so tisti večer jedli torto in sladoled ter molili. Tik pred zdajci pa so Claudu sporočili, da je njegova usmrtitev preložena za dva tedna. Čeprav so vsi mislili, da obsojenec joče od sreče, jim je ta v solzah dopovedoval: “Nihče, celo duhovnik ne ve, da ko ste videli njen obraz in gledali v njene oči, ne želite živeti niti en dan več.” Spraševal jih je, kaj je storil narobe, da so njegov odhod v nebesa preložili. Oče O’Leary mu je svetoval, naj svoje trpljenje daruje za drugega morilca, belca, ki je Clauda iz srca sovražil.
Po dveh tednih, 4. februarja 1944, je bil Claude res usmrčen. Njegove zadnje besede duhovniku so bile: “Oče, spomnil se vas bom. Če boste kaj potrebovali, me vprašajte, jaz pa bom prosil Njo.”
Preberite še:
Radijskega napovedovalca je rešila zlomljena Marija
Izprosil še eno spreobrnjenje
Kmalu naj bi bil usmrčen tudi zapornik, za katerega je Claude daroval svoje trpljenje. Do takrat ta morilec ni pokazal nikakršnega obžalovanja za svoja dejanja. Ko mu je zdravnik predlagal, naj nekaj zmoli, mu je pljunil v obraz. Pripet na električni stol je na šerifov poziv, naj izreče zadnje besede, začel preklinjati Boga. Nenadoma se je ustavil in se v grozi zazrl v kot. Začel je vpiti, naj mu pripeljejo duhovnika.
Oče O’Leary je bil po službeni dolžnosti v sobi, vendar se je skril za navzoče, saj je zapornik napovedal, da bo ob pogledu na duhovnika preklinjal. Pristopil je do nesrečnika, ostali pa so prostor zapustili, da se je lahko spovedal. Ko so prišli nazaj in je šerif kaznjenca vprašal, kako je takšna sprememba mogoča, je skesani mož povedal, da je v kotu sobe videl umrlega zapornika, ki ga je prej tako sovražil, za katerim je stala nebeška Mati in ga držala za ramena.
Claude mu je rekel: “Svojo smrt sem, povezan s Kristusom, daroval za tvojo rešitev.” Zakrknjencu je izprosil milost, da je videl svoje mesto v peklu. Tedaj je prestrašeni kriminalec začel klicati duhovnika in pred smrtjo prejel milost zakramenta pokore.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, januar 2020.
Preberite še:
Pater Pij je v otroštvu slovel kot “čudak”
Preberite še:
Zakaj nočem biti kot Nutella, ki jo imajo vsi radi
Preberite še:
5 načinov, kako sredi vsakodnevne rutine najti Boga
