Življenje kot neke vrsta štafeta, v kateri prejemamo pričevanje tistih, ki so že bili tu pred nami. Poskusimo narediti najboljše, kot znamo, in to potem predamo naprej. Tako se učimo resnično prispevati k tej tekmi življenja.
Dejstvo je, da nas zaposljuje toliko trenutnih stvari, da pozabljamo, od kod prihajamo in kam gremo. Zaradi tega smo tudi bolj individualistični in se manj zavedamo, da smo del nečesa večjega, skupnosti, ki se začne z družino.
Ljudje smo del verige, ki je sestavljena iz naših prednikov in naslednikov. Oboji pa so prisotni v odločitvah, ki jih sprejemamo danes. Obstaja preteklost, ki smo jo živeli, in tudi prihodnost, ki jo bomo živeli.
Preberite še:
Gašper Rifelj: “Vloga očeta mi je dala to, kar sem vse življenje pogrešal, namreč več samozavesti”
Kaj se danes lahko naučimo od naših prednikov in kaj je tisto, kar želimo za tiste, ki pridejo za nami?
Zgodba, ki smo jo podedovali
Obstaja neke vrste vertikalna dimenzija, ki je zgrajena okoli družine, ki ji pripadamo, okoli družbe, jezika, vere … Vsota vsega tega nas vodi k temu, da smo edinstveni, da prepoznamo tudi druge kot edinstvene, tako eni kot drugi pa pripadamo neki skupnosti, ki ji rečemo “mi”.
Spoznavanje naše zapuščine in naših prednikov nam pomaga, da se bolje spoznamo. Vsaka zgodba hkrati ponuja neprecenljive lekcije, ki jih lahko izkoristimo za to, da delamo dobro.
Spoštovanje trajnih vrednot
Ne moremo imeti nadzora nad tem, kar se nam dogaja, lahko pa nadzorujemo naš odziv na to, kar se nam zgodi. Ta nadzor nas naredi odgovorne in vedno temelji na določenih načelih.
V življenju se hranimo s kolektivno modrostjo naših staršev in starih staršev, izkušnje, ki smo jih pridobili v času odraščanja, pa nam pomagajo, da znamo prilagajati smer, v katero gremo.
Preberite še:
“Če se kot narod začnemo obračati na sv. Jožefa, je to duhovni naboj, ki ga nihče ne more uničiti”
Premagovanje trenutnih izzivov
Na naši življenjski poti se v nekem trenutku ne bomo mogli izogniti žrtvovanju. To so trenutki, ki razkrivajo naše slabosti in nas napolnijo s strahom.
Z izzivi in stisko se moramo naučiti živeti. Reševanje težav pa pomaga graditi občutek zaupanja za tiste generacije, ki prihajajo. Tudi naši predniki so morali premagovati krize. Pot ni lahka, vendar vedno lahko najdemo način, kako lahko gremo naprej.
Ljubezen kot gonilo naših dejanj
Življenje je darilo ljubezni, ki nam ga je Bog dal prek naših staršev. Če se tega zavedamo, smo zaradi tega bolj hvaležni, hkrati pa nas to spodbuja tudi k skrbi, učenju in pomoči.
Ljubezen je najbolj univerzalna vez, ki med seboj povezuje eno generacijo z drugo. Verjetno je celo ena najmočnejših vezi nasploh.
Preberite še:
Način, kako preteklost pustimo za seboj in znova zaživimo
Motiviranje tistih, ki z nami tečejo k dobremu
S tem, ko se sami trudimo, kar najbolje prispevati v ta svet, ustvarjamo prostor, kjer rastejo tudi tisti, ki so okoli nas. Tisti, ki sodelujejo v štafeti, vedo, da morajo pri podajanju palice drug drugega spodbujati.
Ko nas nekdo opomni, da lahko nekaj dosežemo in da smo del nečesa večjega, dobimo občutek pripadnosti, ki nas povezuje. In tako zmaga enega postane zmaga vseh.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
To je najboljša naložba, ki jo lahko storite za otrokovo prihodnost
Preberite še:
Kako človeka prestaviti iz želodca nazaj v srce
Preberite še:
“Ko nismo v dobri koži, se do bližnjih obnašamo podobno, kot nezavedno ravnamo s seboj”
