Veliko razmišljam o tem, kakšen učni proces naj pripravim. Spotoma moram surfati med učnim načrtom, napotki ministrstva in vodstva šole ter lastno (upam, da) zdravo pametjo. Da bodo učenci dobili vse potrebno znanje, da jim ne bom naložila preveč/premalo ali prezahtevno, da pa bodo vseeno vsi družinski člani prijetno preživljali dneve.
Preberite še:
Štiri mame po tednih šolanja na daljavo: Otroci so izgubili motivacijo
Novo znanje, toda …
Ker otroci pač … Jih učimo in jim težimo. Jim predvajamo filmčke in z njimi vadimo razkuževanje rok ter površin. Ampak ko otrok kihne, pozabi na vse ostalo. In radodarno pošprica vse okrog sebe. Vem. Sem bila zraven. Ne samo enkrat.
Ali moj učenec spomladi … Dve uri smo porabili za to, da smo gledali “bacilije”, kot oni temu rečejo, kako se širijo ter razmnožujejo in kako jih ustavimo. Razkužili smo vse površine, ki se jih dnevno dotikamo. Šli smo vsak k svojemu umivalniku in si z milom ob navodilih umivali roke ter ob tem peli polminutno pesmico.
In končno prišli do učilnice. Pa je bil ta moj fantič tako vznemirjen ob vsem, kar smo počeli, da je poljubčkal vratni podboj. Samo vzdihnila sem in se nasmehnila. Kaj lahko sploh še naredim?
Preberite še:
6 otrok in šolanje od doma: Včasih si zaželim, da bi mi prišla pomagat Mary Poppins
Želim jim olajšati čas
Vsakič, ko v času šolanja na daljavo pripravljam materiale za prihodnje dni, znova slišim prijateljico, mamico, ki mi je v spomladanski izolaciji položila na srce: “Anja, ne naloži preveč naloge. Ne zmoremo. Mi, ki imamo več šolarjev doma, ne zmoremo. Preveč je.” Takrat je imela dva šolarja, dva predšolska in enega dojenčka. Zdaj so otroci starejši in je en predšolski fantič postal šolar.
Otrokom (in staršem) želim tale čas olajšati. Ob tem pa zagotovo delam napake. Sem samo človek. V razredu lahko nesporazum mimogrede popravim, na daljavo je pa to malo težje.
Pa razmišljam: če učencu naročim, naj za likovno vzgojo naredi snežaka dinozavra, bom s tem preveč posegala v njihov družinski čas (+ omejitve gibanja)? Sploh imajo sneg na voljo? Imajo čisto vsi primerna oblačila in obutev, da bodo lahko dobro uro na zimskem mrazu? Kaj pa, če je vsa družina v karanteni, pa mi tega niso sporočili?
Za vsak slučaj redno sprašujem starše, kako jim gre. Je uspelo narediti vse, kar sem predvidela? Kako se počutijo? Se jim zdi, da bi otroci zmogli to in to nalogo? Hkrati jim vsakič znova zatrjujem, naj mi sporočijo, če kaj ne bo šlo. Najbrž so me že malo siti, a mi je poleg otrokovega znanja enako pomembna tudi njihova družinska klima.
Preberite še:
Šolanje od doma: v drugo gre lažje
Opaziti nevidno
So pa tile videoklici prav zanimiva in tudi za učitelje poučna dnevna ura. Prav prek njih vidimo družinske razmere in lažje razumemo svoje učence. V tistih urah smo videli že vse domače ljubljenčke, drevesce in jaslice, sestre in brate, najljubše igrače …
Smo pa lažje razred razdelili na manjše skupine in videli, komu gre branje reeeees težko, kdo ima težave s pozornostjo in kdo zjutraj zelo težko vstane. Opazili pa smo tudi, kdo v domačem okolju zacveti, kdo je v računanju napredoval s svetlobno hitrostjo in komu lahko pripravimo možgančkaste naloge.
Z učenci se lahko dobimo posebej in jim pomagamo. To je v običajnem šolskem dnevu nemogoče, na daljavo pa časovno čudovito izvedljivo.
Preberite še:
Pogled učitelja na trenutno situacijo šolanja na daljavo
Več dobrih plati
Še ena dobra stran šolanja na daljavo je, da otrokom in učiteljem ni treba zgodaj vstajati. Nemalo otrok mora zaradi službe staršev iz postelje že ob 6. uri. Ob tem pa moramo zgodaj pokonci tudi učitelji, ki se moramo zgodaj zjutraj pripeljati v službo. Priznam, da vstajanja ob petih in dolge vožnje v službo sploh ne pogrešam.
Ravno tako vidim, s kakšnim veseljem mi učenec “zjutrajraddolgospim” pove, da je še v hlačah pižame. Drugi je ponosno razložil, da pomaga mamici kuhati kosilo in je lupil krompir. Tretji, da gre takoj po naši uri z očkom delat snežaka. Četrti pa, da so šli včeraj na nočni sprehod na bližnji hrib. S svetilkami.
V običajnih razmerah ne bi šel skozi noben od teh podvigov. V času, ko so lahko otroci več s starši in sorojenci, pa so takšni podvigi pravi Božji dar. Namesto osmih ali devetih ur v šoli so ves čas v krogu ljudi, ki jih imajo brezpogojno radi. Nekateri mlajši učenci šolanje na daljavo doživljajo kot delovne počitnice.
Preberite še:
Neverjetni slovenski učitelji: nekateri zaplesali, drugi posneli koronski koncert
Priznam, da sem bila tudi sama kakšno uro pouka v pižaminih hlačah. Še posebej v času svoje covid obolelosti. In da sem kdaj med poukom škilila na štedilnik, če je v loncih vse v redu. Da sem tudi sama kdaj po koncu pouka s svetlobno hitrostjo švignila na sonce in sneg.
Še posebej pa se mi je zdelo dobro, ko smo pri spoznavanju okolja obravnavali različne materiale in predmete iz njih. Vseh pripomočkov, ki sem jih nabrala doma, mi ni bilo treba “trogati” v avto in do šole, pa potem spet nazaj. Sem jih samo prinesla k zaslonu in uporabila pri pouku ter potem pospravila nazaj v omare.
Preberite še:
Mama, ki ruši tabuje: prvega otroka je rodila pri 19 letih, zadnjega pri 41
Preberite še:
6 vprašanj, da ugotovite, ali ste trdosrčni
Preberite še:
Kako spodbujati otroke, da se bodo med seboj bolj razumeli
