“Podpiram to, da si ljudje preberejo stvari in se informirajo, pri čemer pa naj se poslužujejo zgolj zanesljivih virov,” o aktualnem dogajanju meni zdravnik Janez DolinarJanez Dolinar je najprej mož in oče štirih otrok, 11 let pa opravlja poklic zdravnika anesteziologa v novomeški bolnišnici. Po končanem študiju je začel uveljavljati ugovor vesti za sodelovanje pri postopkih splava. Gre za eno od pomembnih dilem, o kateri zdravstveni delavci razpravljajo tudi v Združenju slovenskih katoliških zdravnikov, katerega predsednik je.
V pogovoru je nanizal nekaj iztočnic o trenutnih aktualnih razmerah, izvedeli pa boste tudi, kateremu hobiju je predan že vrsto let.
Preberite še:
Katoliški zdravnik in njegovih pet lekcij koronavirusa
Kako kot zdravnik gledate na trenutno epidemijo? Kaj se nam dogaja, kako se odzivamo?
Trenutna epidemija je precej spremenila našo družbo in naše razmišljanje. Vsi smo se srečali s problemi, ker smo omejeni pri gibanju in pri stvareh, ki jih radi delamo. A bolezen ne izbira. Kot zdravnik lahko rečem, da se je obremenitev, ki je marsikdo ne vidi ali pa ne more videti, vsaj v zdravstvu zelo povečala. Naval bolnikov s covidom je izjemen. Zaenkrat še uspemo sprejeti in pregledati vsakogar, si tudi želimo, da bi tako ostalo.
Nov velik izziv je tudi komunikacija s svojci bolnikov. Soočajo se z velikimi stiskami, zaradi skrbi in strahu, če bo zdravljenje uspešno, in pogosto tudi zaradi bremena odgovornosti, ker je npr. njihov ljubljeni dobil okužbo prek njih. Po svojih močeh jim skušamo vsaj del bremena odvzeti prek vsakodnevnih pogovorov.
Kot družba pa smo na neki način pozabili na ključno zadevo, to je, da lahko samo s sodelovanjem in zaupanjem premagamo najtežje izzive, ki se lotevajo družbe in navsezadnje naroda in države. Predvsem zaradi pomanjkanja zaupanja in sodelovanja je stanje tako, kakršno je. Če bi ljudje bolj zaupali in bolj upoštevali ukrepe, bi bili v boljši situaciji, ne glede na to, kdo bi državi vladal in kdo bi ordiniral nad tem, kakšni so ukrepi.
Preberite še:
Da brat Jurij lahko obiskuje bolnike s covidom, si je po 17 letih obril brado!
Kako ste se v tem času v bolnišnici prilagodili na nove razmere?
Prvo prilagajanje se je zgodilo lani marca, ko smo začeli v bolnišnici delati blage, hude in najhujše scenarije o tem, kako bi se lahko gibalo število sprejetih pacientov. Takrat smo bili soočeni s kar hudo težavo, in sicer ni bilo nobene zaščitne opreme oz. je bila za dan ali dva. Grozno je, če že vnaprej veš, da nimaš ustrezne opreme in pogojev za delo. Na srečo so se potem stvari izšle dobro in smo v spomladanskem terminu preživeli brez večjih prask, vsaj v naši bolnišnici.
Čez poletje se je veliko delalo na reorganizaciji, na iskanju primernih prostorov, na preštevanju kadra, kaj kdo zna, kaj kdo zmore, kaj lahko dela. V jesen smo prišli bolj ali manj pripravljeni, je pa tudi nas silovitost drugega vala do neke mere presenetila. Veliko je bilo sprotnega učenja. Prek sodelovanja je padlo ogromno dobrih idej, veliko smo se pogovarjali, kako kakšne stvari čim bolj praktično rešiti, veliko je tudi improvizacije. V naši bolnišnici so bile stvari odlično postavljene. Pacienti so od nas dobili optimalno oskrbo, ki je bila v danih razmerah možna.
Preberite še:
Zdravnik ob bolnikih s covidom: “Kristjani imamo več razlogov, da se ne vdamo strahu”
Ko govorimo o premagovanju covida 19, se osredotočamo na telo, znanost, higieno, telesno zdravje. Se vam ne zdi, da smo pozabili na duhovno plat, ki je za človeka vsaj tako pomembna kot telesna?
Popolnoma se strinjam s tem, da je pomembna tudi duhovna plat. Pacienti, ki obupajo in ne vidijo smisla, umrejo. Potem ko izgubijo življenjsko energijo in upanje, da bo boljše, gredo stvari same po sebi na slabše.
Do neke mere so seveda k temu botrovale tudi razmere. Zaprli so se verski objekti, ljudje ne morejo k maši in molitvi, ne morejo k sveti spovedi. Stvari, ki se jih sicer poslužujejo za lajšanje stisk, niso na voljo v tolikšni meri kot prej. Odlično se je vzpostavil spekter maš prek spleta, ampak stik z duhovnikom, pogovor z njim je en del duhovnosti, ki manjka tudi meni. V določenem trenutku smo bili malo prepuščeni vsak sebi in se je izkazalo, da vsi skupaj verjetno premalo vlagamo v to področje.
Pojavljajo se pomisleki, da se bodo stranski učinki cepiv proti covidu pokazali šele dolgoročno. Tu ne gre za to, da ne bi zaupali strokovnjakom, ampak za to, da morda niti strokovnjaki danes še ne morejo predvideti posledic, ki bi se pokazale čez 5, 10 let, saj je človeško telo tudi za znanstvenike še v precejšnji meri neznanka. Kaj menite o teh pomislekih?
Pomisleki so zdrava zadeva. Nobeni stvari v osnovi ne gre zaupati. Podpiram to, da si ljudje preberejo stvari in se informirajo, pri čemer pa naj se poslužujejo zgolj zanesljivih virov.
Eno so možni stranski učinki cepiva in možne dolgoročne posledice, za katere bomo težko že zdaj vedeli, kako in kaj. Isto vprašanje se zastavlja tudi pri sami bolezni covida. V resnici ne vemo, kaj povzroča dolgoročno. So pa zadnje raziskave pokazale, da imajo vsi oboleli za covidom še dolgo časa znake in tudi posledice. Glede na to, da je trenutno odstotek ljudi, ki zboleva, kar visok, in tudi umrljivost ni zanemarljiva, si lahko obetamo dolgoročne posledice okužb. Tisti, ki smo covid že preboleli, lahko povemo, da okužba, tudi če ne poteka v hudi obliki, vzame kar veliko kondicije in energije.
Preberite še:
Ali je Pfizerjevo cepivo varno in etično?
Presojanje, kaj je manjše zlo, je zelo nehvaležno. Sam sem glede cepiv zelo miren. Še nikoli v zgodovini se ni v tako kratkem času zbralo tako veliko znanja in resursov. Pri razvoju cepiv je svet uporabil praktično vse znanje, ki je na voljo. Tu ne govorimo samo o znanju zdravnikov, mikrobiologov, ampak vseh, ki so zraven: matematiki, statistiki, računalničarji … Gre za cel nabor znanosti, ki se je združil v eni želji: premagati epidemijo. Verjamem, da je to ena bolj varnih zadev, ki je nastala v zadnjih letih.
Že od začetka svojega delovanja uveljavljate ugovor vesti za sodelovanje pri postopkih splava. Kako je prišlo do te odločitve?
Prek pogovorov s sošolci in pri predmetu Medicinske deontologije smo se veliko pogovarjali tudi o tem. Ob koncu študija sem šel na zdravniško zbornico deponirat izjavo, s katero uveljavljaš ugovor vesti proti določenim posegom ali postopkom zdravljenja.
Prvo soočenje s tem je bilo v času kroženja med opravljanjem specializacije iz anesteziologije, ko sem pri enem od posegov nehote ugotovil, da sem prisoten pri posegu splava, in tudi videl, da je to poseg, pri katerem ne želim sodelovati. Takrat sem vodji oddelka in bolnišnice podal izjavo, da uveljavljam ugovor vesti.
Kako to odločitev sprejemajo vaši kolegi in sodelavci? Ste bili kdaj deležni neodobravanja?
Mojo odločitev so spoštovali, kolegi so bili kolegialni. Od takrat naprej mi večkrat sami predlagajo, da se zamenjamo, če sem razpisan na delovno mesto, kjer bi se opravljali splavi.
Vsi, ki so videli, da za tem stojim in od tega ne odstopam, niso imeli težav s tem. O tem smo se velikokrat pogovarjali. Povedal sem jim svoje razloge in večinoma so to lepo sprejeli. Pri takih odločitvah se vedno pojavlja vprašanje, koliko je odločitev zavestna oz. koliko človek stoji za to odločitvijo.
Preberite še:
Tudi vi med ljudmi veljate za čudaka, če poveste, da ste proti splavu?
Od kod pogum in moč, da imate ob zahtevni službi tako veliko družino? Kako poskrbite, da vas službene obveznosti ne preplavijo?
Z ženo sva si od začetka želela imeti veliko družino in na srečo naju je Bog blagoslovil z njo. Je pa seveda usklajevanje službe in družine vsakodnevni izziv. Če sva se odločila za večjo družino, je za tem treba stati in si vzeti tako čas zanjo ter omejiti čas, ki ga prebijemo v službi.
Velik izziv je tudi, kako zbistriti glavo do prihoda domov. Problemi in izzivi v službi so včasih kar obremenjujoči. Pomaga mi, da imam do službe približno 45 minut vožnje in ta čas mi zbistri glavo, da lahko odložim prtljago, še preden vstopim v hišo. Druga velika prednost pa je ta, da je tudi žena zdravnica in se je z njo prijetno pogovoriti tudi o službenih izzivih, tako da si lahko prek pogovora kar dobro pomagava.
Kako najraje preživljate skupni družinski čas?
Najraje gremo ven hodit. Nekaj najlepšega pa so počitnice. Kar veliko se ukvarjamo z glasbo, vsak od nas igra kakšen inštrument, igramo družabne igre. V normalnih razmerah obiščemo sorodnike. So dnevi, ko veliko časa preživimo skupaj, so pa tudi dnevi, ko se sploh ne vidimo. Na takšen “prehoden” način življenja smo se že kar navadili.
Preberite še:
12 najboljših vzgojnih receptov naših sogovornikov v letu 2020
Ljubitelji narodnozabavne glasbe vas poznajo kot člana Ansambla Bitenc. Kaj vas pri tem udejstvovanju najbolj pritegne?
S petjem se ukvarjam praktično že od rane mladosti. Poseben čar je nastopati. V užitek mi je iti med ljudi in nastopati tako z ansamblom kot s pevskim kvartetom. Prinašanje vesele in pozitivne glasbe med ljudi napolnjuje tudi nas. Meni to veliko pomeni. V tem času je bilo tega žal zelo malo, ampak upam, da bomo v prihodnosti del prostega časa spet namenili tudi nastopanju. Zaenkrat vsi to delamo z veseljem in dokler bo to tako ostalo, bo tudi energija tista prava, ki jo bomo izžarevali.
Preberite še:
“Najhujši obraz virusa je to, da svojega dragega, ki ne živi s teboj, ne moreš močno objeti”
Preberite še:
“Veselite se v Gospodu zmeraj.” O, Bog, a te vrstice veljajo tudi za čas korone?
Preberite še:
Ne obupujte. Vse bo minilo, tudi pandemija koronavirusa
