Mnogi mladostniki večino dneva preživijo pred zasloni – najprej zato, ker to od njih zahteva učenje na daljavo; a tudi zato, ker je nekatere digitalni svet posrkal vase. Starši pogosteje poročajo, da nekateri učenci oz. dijaki ne opravljajo šolskih obveznosti, saj jih prehitro premamijo računalniške igre. Ali pa jih opravijo karseda hitro (vaje rešijo na pol, odgovore prepišejo od sošolca …), da bo čim prej čas za računalniške igre. In da bo tega časa, npr. dokler starši ne pridejo iz službe, čim več.
Preberite še:
5 načinov, kako nasilne video igrice vplivajo na otroke
Triki, ki pritegnejo
Današnje igre so v primerjavi s tistimi iz pred 25 let veliko bolj privlačne, imajo več zvočnih in svetlobnih učinkov. Tako ni samo zato, ker je tehnologija pač napredovala, pač pa (tudi) zato, da z vso to bleščavostjo igralce prepričajo, da je bolj zanimivo igrati igre kot “le” živeti analogno resničnost.
Da bi v igri preživeli več in več časa, mnoge igre prinašajo stalno (pozitivno) povratno informacijo. Do izvrstnega igranja violine te ločijo desetine, stotine ur vaje. V video igrah pa opazno napreduješ ves čas! Opraviš neko malenkost in že narastejo številke, z njimi pa tudi motivacija za igranje. To je posebej privlačno za mladostnike s slabo samopodobo. V šoli jim morda ne gre, starši doma ves čas težijo … ampak v igri so pa carji! Soigralci so edini, za katere se zdi, da jih spoštujejo. A dejansko spoštujejo le njihove točke, za katere je mnogokrat treba plačati visoko ceno. Zakaj bi npr. šel zvečer spat, če lahko vsaj pol noči preigram in sem zjutraj že višje na lestvici?
Preberite še:
Tu je recept, kako otroke spraviti od telefonov, tablic, računalnika
Nekatere igre k pogostejši rabi vabijo tudi z nagradami, npr. vsakih 24 ur igralec dobi darilo, ki mu lahko pomaga pri igranju (“denar”, točke ipd.). Tako smo spodbujeni, da se v igro vključimo vsak dan in celo vsak dan ob istem času – če pridemo prej, nagrada še ni dostopna, če zamudimo, pa jo sicer lahko vzamemo, a bo naslednji dan na voljo pozneje, nato morda še pozneje … in kmalu bomo šli spat sredi noči – ker je na nagrado pač vredno počakati!
Psihologi so z raziskavami ugotovili, da je motivacija največja, če nagrada ni povsem predvidljiva in vedno enaka. To spoznanje snovalci iger upoštevajo, zato so nagrade precej raznolike. Včasih ti ne prinesejo skoraj nič, spet drugič pa lepo obogatijo tvoje zaloge. Vznemirljivo pričakovanje je s tem zagotovljeno.
Preberite še:
Kaj vse skrbi starše malo večjih otrok?
Malo denarja za veliko (virtualne) muzike
Večina mladostnikov igra “brezplačne” igre, z narekovaji hočem reči, da igre niso zares brezplačne, saj so običajno polne oglasov. Pri tem prednjačijo klasični oglasi, ki se pojavijo med igranjem (in mora igralec npr. počakati 15 ali 30 sekund, preden ga lahko izklopi). Ti niso le nadležni, pač pa tudi zmanjšujejo čas efektivnega igranja: najstnik, ki eno uro igra igro, v kateri se mu vsakih nekaj minut za pol minute prikaže oglas, ima občutek, da je odigral veliko manj, kot bi brez oglasov. Da to pride še bolj do izraza, nas igre lahko prepričujejo, naj si ogledamo dodatne oglase in si s tem prislužimo kakšen bonus, točke ali cekinčke, ki nam bodo v igri prišli še kako prav. Ponekod je pogost “prostovoljen” ogled dodatnih oglasov pravzaprav edini način, da v igri “preživiš”, da lahko zmagaš.
Nekatere igre pa uporabijo tudi bolj prefinjene (prikrite) oblike oglaševanja, npr. v nogometni simulaciji se na reklamnih panojih ob stadionih pojavljajo imena velikih korporacij – seveda s tem podoba stadiona deluje bolj realistično, a lahko si mislimo, da to ni glavni namen oglaševalcev. Podobno nekatere priljubljene igre v svojo podobo vključujejo like iz drugih franšiz (tako so npr. v Fortnitu v zameno za primerno količino cekinov promovirali film Vojna zvezd: Vzpon Skywalkerja).
A vrnimo se k “brezplačnosti”. Večina iger, ki jih lahko igramo brez plačila, nam omogoča, da z majhnim vplačilom (npr. petih dolarjev) kupimo zavidljivo pomoč v obliki dodatnih točk, zlatnikov, surovin, orožij … Zdi se, da je ponudba dobra: namesto dveh čokolad si kupim “moč”, “denar”, skratka z majhnim finančnim vložkom ogromno pridobim. Pri tem pa marsikdo pozabi, da je ta učinek zgolj in samo v igri, medtem ko je vloženi denar pravi. Poleg tega so igre običajno zasnovane tako, da zgolj eno vplačilo ni dovolj. Kmalu bo treba žrtvovati še dve čokoladi, nato morda dva zvezka, nov pulover …
Preberite še:
Najstniki in telefon: 5 trikov za starše
Igričarsko druženje
Časi, ki smo večinoma doma in je druženje močno omejeno, so za mladostnike zahtevni. Družba vrstnikov je v tem obdobju skoraj tako pomembna kot kisik in voda. Zato mladi izkoriščajo mnoge načine, ki jih za druženje omogoča sodobna tehnologija. Eden od njih je tudi skupno igranje iger (način multiplayer).
To pravzaprav presega sámo skupno igranje – mnoge tovrstne igre imajo tudi možnost klepeta, foruma ali druge oblike komunikacije med igralci. Pogovori se večinoma vrtijo okrog igre, seveda pa se kdaj razširijo tudi na druga področja. Mladostniki tako poročajo, da imajo prijatelje iz ZDA, Indije ipd., ki so jih spoznali v video igri (za istočasno igranje bo morda treba spremeniti svoj bioritem!). Nekakšno socialno okolje, ki ga druženje igralcev ustvari, je eno od orodij franšize, ki lahko vodi v razvoj pravih subkultur, z vsemi svojimi prednostmi in slabostmi, seveda.
Preberite še:
Igrajte se družabne igre, za katere ne potrebujete dodatnih pripomočkov
Ali obstaja protistrup?
Zakaj je nasvetom, kako se trikom upreti, namenjen šele zadnji del članka? Ker je pomembno, da trike sploh poznamo. Šele če se zavedamo vseh “fint” (no, vseh se gotovo ne zavedamo), se jim lahko poskusimo upreti.
Nadalje je pomembno, da se vprašamo, zakaj igramo neko igro. Če se želimo sprostiti in zabavati, potem verjetno ni najbolj primerno, da čas zapravljamo z igro, ki nas sili v pogost ogled oglasov – saj tudi filmov ne bi gledali radi, če bi nam vsake 3 minute vsilili oglas.
Najstnikom, ki želijo postati profesionalni gamerji, bi morda koristilo, da po spletu pobrskajo, kaj vse poleg igranja iger je potrebno, da nekdo dejansko pride do tega poklica. Da pa ne bo razočaranje prehudo: podatki kažejo, da so možnosti, da nekomu uspe postati poklicni gamer, kljub razmahu e-športa še vedno precej manjše od 0,01 odstotka.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
“Zavedel sem se, da se mi z odločitvijo za duhovništvo življenjski načrti postavijo na glavo”
Preberite še:
Kako se dobro pripraviti na trajno zvezo
Preberite še:
6 vprašanj, da ugotovite, ali ste trdosrčni
