Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Ned, 16. maja |
Sveti Janez Nepomuk
home iconZanjo
line break icon

“Največ, kar lahko dam, je to, da dam sebe”

TEJA SULEJMANOVIČ

OSEBNI ARHIV

Urška Kolenc - objavljeno 28/01/21

Ženska ženski – prostovoljka, bodoča učiteljica razrednega pouka in zborovodja zbora MPP Teja Sulejmanovič

Stvari, ki jo najbolje opišejo, so glasba, potovanja, ples, barve in roža v laseh. Poleg tega se Teja Sulejmanovič rada predstavi tudi kot čarovnikova hči, saj njen oče nastopa kot čarovnik, kar je večini ljudi nenavadno in zanimivo.

Zase pravi, da ne zna biti pri miru. Če se ji zazdi, da je obstala in da je njeno življenje dolgočasno, si ga popestri s pisanjem sporočila za lepši dan neznancu, kupljeno letalsko karto, boso hojo v hribe, plesom v dežju in skakanjem po lužah ali z novim projektom. Razveseljujejo jo majhne pozornosti in presenečenja, predvsem pa to, da se nekdo spomni nanjo. “Ne znam živeti brez ljudi okrog sebe, po drugi strani pa zelo cenim tudi čas, ko se lahko umaknem, če to potrebujem.”

Teja rada dela z ljudmi. Kot prostovoljka je že večkrat obiskala tuje dežele. Že od otroštva je sanjala, da bo učiteljica, kar se bo prav kmalu uresničilo, saj zaključuje študij razrednega pouka. Poleg tega je kot zborovodja nepogrešljivi člen študentskega zbora Mladost Pesem Prijateljstvo, ki v normalnih razmerah s petjem bogati sredine maše pri frančiškanih na Tromostovju.


MIHAELA LOZAR

Preberite še:
Predana skavtinja in prostovoljka: “Neosrečujoče je vse gledati na ravni dobička in izgube”

1.Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva je tak, da imam dovolj časa, da v miru spijem kavo in začnem dan. Ker imam v zadnjih letih večino (oziroma vse) obveznosti popoldan ali ob večerih, so moja jutra res taka. Idealno bi bilo še, če bi vstajala bolj zgodaj, ker imam rada, da dobro izkoristim že dopoldneve, ampak sem bolj večerni tip človeka, tako da se tukaj pogosto zatakne.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
… ne vem, če si kaj rečem. Moja misel zjutraj samo to, da si skuham kavo. Šele potem začnem razmišljati o drugih stvareh.




Preberite še:
5 korakov do boljše samopodobe

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
… se tako počutim samozavestno, pripravljeno na nov dan in nove izzive. Ker na ta način dam vrednost sebi.

4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
V zadnjem času je to predvsem pisanje dnevnika, ki je velikokrat pisan kot razmišljanje oziroma pogovor z Bogom, in pogovor s prijatelji. Veliko vez z Bogom mi predstavlja tudi glasba.

5. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Večina stvari, ki jih delam, mi veliko pomeni. Iščem oziroma najdem stvari, v katerih uživam. V ostale vložim le toliko časa, kolikor ga moram. Zadnjič je neki duhovnik rekel: “Nikoli nisem bil odličnjak in ponosen sem na to.” In zelo se lahko poistovetim s tem. Nikoli se nisem imela za prav zgledno študentko. Velikokrat sem se počutila “krivo”, ker faksu nisem posvečala več časa. Po drugi strani pa vem, da sem od njega ravno zaradi tega odnesla veliko več, kot bi, če bi vsa študentska leta preživela samo za knjigami in imela same desetke.


PIJA HOČEVAR

Preberite še:
“Bogatijo me ljudje, dogodki. Za to si je vredno vzeti čas”

6. Kot prostovoljka ste se udeležili programa mladinskega misijonskega prostovoljstva Pota v Braziliji. Do kakšnih spoznanj ste prišli v tistem času?
Pravzaprav je bilo takih odprav več in na večino poti sem odšla kot prostovoljka. Le redko kot turistka. Po prvem letniku faksa sem še z osmimi prostovoljkami odšla v Indijo (v šolo), naslednje leto sem se s prijateljico vrnila v isto šolo. Po tretjem letniku sem odšla še s štirimi prostovoljci v Brazilijo. Naslednje leto sem si zaželela spremembe in se za mesec dni sama odpravila k eni od družin v Španijo kot Au Pair.

V absolventskem letu sem se februarja ponovno vrnila v Indijo – tokrat sama – in en mesec poučevala v tamkajšnji šoli. Poleti istega leta smo tri prostovoljke odpotovale v Gano (tudi v šolo). Lani pa nas je presenetila korona, tako da sem na svojo žalost kmalu opustila misel na potovanje v tujino (v načrtu je bil Madagaskar), ampak nisem mogla ostati pri miru, tako da sem se opravila na potovanje po Sloveniji (peš, z vlakom, vmes so me kdaj kam zapeljali tudi prijatelji iz tistih koncev).

Pred prvim potovanjem v Indijo je bil moj največji strah slaba angleščina in to, da česa ne bom razumela, se ne bom znašla. Tri leta pozneje sem že živela pri španski družini, ki ni znala niti malo angleščine, moja španščina pa je precej slabša od angleščine. Pa sem se vse zmenila.

Prvo leto mi je bilo nenavadno iti na pot ‘brez odraslih’, samo z osmimi dekleti moje starosti. Malo manj kot štiri leta pozneje sem se sama sprehajala po indijskih ulicah in se vsako jutro z vlakom vozila v pol ure oddaljeno šolo. Gana mi je odprla oči, da jim lahko z delom z učitelji dolgoročno dam veliko več, kot če bi ves čas preživela samo z otroki. Na izobraževanju za učitelje sem z njimi delila izkušnje in znanje, ki sem ga pridobila v času študija, saj je tamkajšnja stopnja izobrazbe učiteljev veliko nižja kot pri nas.


LOS ANGELES DE KENIA

Preberite še:
Kot prostovoljki sta odšli v Kenijo, a nista vedeli, da se bo njuno življenje za vedno spremenilo

TEJA SULEJMANOVIČ
OSEBNI ARHIV

Vsaka od teh izkušenj me je nekaj naučila in me oblikovala v to, kar sem danes. Veliko je bilo konkretnih stvari (jezik, druge spretnosti …), naučile pa so me tudi samostojnosti, poguma, vztrajnosti, preprostosti, iznajdljivosti in predvsem tudi zaupanja. Vedno sem verjela, da ima Bog načrt, da me pošilja tja kot prostovoljko, in če je namen, da pridem do tja, bom prišla – tudi ko mi ni bilo jasno, kako bom kupila letalske karte, ker so bile res drage, ali je bil na nitki kakšen izpit in bi bil drugi rok v času potovanja. Ampak se je vedno vse izšlo.

Ko sem drugič potovala v Indijo, sem prestopala v Istanbulu in dober teden pred odhodom je bil na tamkajšnjem letališču atentat, tik pred povratkom pa nek državni udar. Nikoli nisem ‘rinila’ v nevarnost, sem pa vedno priporočila vse odločitve Bogu in prosila, naj mi pokaže pravo pot. Zaupanje je bilo v takih primerih vedno večje od strahu in zares se je vedno vse zgodilo tako, da je bilo na koncu prav.


EVA ERBEŽNIK

Preberite še:
“Preden sem šla na Madagaskar, je bila moja najljubša terapija ‘šoping’, zdaj pa …”

7. Prej inštrumentalistka, zadnja tri leta pa ste zborovodja študentskega zbora Mladost Pesem Prijateljstvo. Kako duhovna glasba (njeno ustvarjanje in izvajanje) bogati vaše življenje?
Upam si reči, da je MPP stvar, ki me je v študentskih letih poleg potovanj najbolj oblikovala. Večjo vrednost v vsem tem čutim prav zato, ker ne gre samo za glasbo, ampak tudi za skupnost. Z MPP-jem sem dobila tudi “družino”, kot si sami večkrat rečemo.

Z vlogo zborovodkinje sem bila postavljena pred izziv, za katerega nikoli nisem verjela, da bom. Na to vlogo sem vedno gledala s strahospoštovanjem in sama se nikoli nisem počutila dovolj sposobna, močna, pametna … Verjetno marsikaj od tega nisem in nikoli ne bom popolna, priznam pa, da mi ni nikoli žal, da sem jo sprejela. Ugotovila sem, da je največ, kar lahko dam, to, da dam sebe. Z njimi se učim, rastem, tudi padem in vse to me bogati.

Pisanje pesmi pa je zame na neki način tudi molitev. To lahko dam. Moram reči, da je poseben občutek, ko “pošlješ pesem v svet” in ti jo drugi zapojejo. Vendar pa pred večino pesmi, ki jih napišem, prosim Svetega Duha, da mi pomaga napisati to, kar trenutno želi, da drugi slišijo. Pesem, ki ne bo meni v slavo, ampak ljudem v navdih. Zato se včasih počutim, kot da pesem ni čisto moja in se zgodi, da tudi mene na koncu nagovori kakšen del.

Ker ga niste mogli izvesti v živo, ste z zborom pred kratkim priredili spletni koncert, v katerega je vsak član še bolj vidno vpletel svoj kamenček izvirnosti in ustvarjalnosti. Zakaj je pomembno, da zbor, čeprav na drugačen način, vendarle deluje tudi v tem času?
Priznam, da sem se za ta projekt odločila kar pozno, ker nisem točno vedela, kakšna bo situacija, kaj bi sploh naredili in sem jih kar malo “prisilila” v hitro sodelovanje in odzivnost, zato je bilo mogoče komu tudi malo naporno, ker je vse delo padlo ravno na praznike. Ampak kljub temu so zagrabili priložnost in bili za akcijo, za kar se jim neizmerno hvaležna.

S tem koncertom smo želeli ustvariti nekaj lepega za nas in za druge, prinesti upanje in občutek povezanosti, čeprav smo že toliko časa narazen.

Zdi se mi pomembno, da ohranjamo povezanost, pa naj bodo to taki projekti ali pa srečevanje na Zoom srečanjih z različnimi vsebinami. To nas po eni strani drži skupaj, po drugi strani pa nam daje občutek, da nismo sami, da še vedno obstajamo, da bo ta čas korone minil in bomo spet lahko skupaj zapeli.


Nuška Drašček

Preberite še:
Nuška Drašček: “Rada imam odkritost, ki ni enaka nesramni direktnosti”

TEJA SULEJMANOVIČ
OSEBNI ARHIV

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Vsekakor za njo nisem hvaležna (vsaj ne še), je pa čas epidemije zame ena težjih preizkušenj v življenju, ker imam občutek, da mi je odvzeto vse, kar rada počnem, kar mi veliko pomeni in kar me je prej držalo pokonci ob drugih izzivih in preizkušnjah v vsakdanjem življenju.

S tem “prisilnim zaprtjem” in prepovedjo stikov sem se na začetku zelo težko spopadala (in še vedno pridejo težki dnevi). Vem pa, da sem se v tem času precej spremenila in za kakšno od teh sprememb lahko rečem, da sem hvaležna.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ponavadi čakam, da mine. 😊 Ali pa začnem razmišljati o neumnostih, ki bi jih naredila, da bi se spravila v dobro voljo.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Nikoli še nisem razmišljala o tem, ker mi je preprosto všeč, da mi je podarjeno biti ženska. Lahko se pustimo objeti, potolažiti. Smo krhke, a hkrati močne. In nihče nas ne bo obsojal (no, verjetno bi se kdo našel, pa vseeno), če moške prosimo za pomoč, ko je treba zamenjati žarnico, odpreti trdno zaprt kozarec marmelade ali zamenjati gumo. 😊

Lepo je, ker smo drugačne od moških in ker se skupaj lahko dopolnjujemo.

Ženska ženski

Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.

Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …

10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.

Tags:
Ženska ženski
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
JAVIER OLIVERA
Łukasz Kobeszko
Bila sta par in želela sta se poročiti. A zgodilo se je drugače
2
Ewa Rejman
Med splavom je izgubil obe nogi. “Živeti moram z izbiro nek...
3
Valerija Trček
“Ko izpadanja las nisem več mogla skrivati, me je sestra ob...
4
METOD LIPOVŠEK
Urška Kolenc
Metodovo življenje je viselo na nitki, potem pa se je zgodil preo...
5
web 3 dejan pavlin
Lojze Grčman
Od reševalca življenj do reševalca duš in še česa
6
FUNDACION MADRINA
Javier González García
Spoznajte človeka, ki je v 20 letih rešil več kot milijon otrok
7
Marjeta Bec
“Kar zaboli me, ko slišim kritiko čez mladino, ki se po bir...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.