Morda nas včasih mika, da bi na Sveto pismo gledali kot na družinsko spominsko knjigo. Ob prebiranju zgodb, ki jih knjiga vsebuje, dobimo jasnejši vpogled v zgodovino svojih prednikov ter predstavo o samih sebi kot njihovih dedičih. V tem je precej resnice: če molimo ob zgodbah o prerokih in apostolih, zaznamo podobe svetosti, obenem pa smo povabljeni k sreči in svetosti v lastnem življenju.
Poleg tega, podobno kot pri albumu s fotografijami, ki hrani naše spomine in zgodbe, s pomočjo Svetega pisma spoznavamo Boga. Bežni vpogledi v njegovo modrost in moč, ki nam jih ponuja, lahko pripomorejo k boljšemu razumevanju Boga. Pripoveduje nam o stvareh, ki jih sami nikoli ne bi uganili: da je Sveta Trojica, v kateri so združeni Oče, Sin in Sveti Duh, ter da nam prek zakramentov nudi obilje svoje milosti.
Preberite še:
“Sveto pismo je bilo zame mrtva beseda. Toda ko sem bil v veliki stiski, sem ga odprl …”
Živa in resnična beseda
Toda napačno bi bilo, če bi mislili, da je to vse, kar Sveto pismo predstavlja. Sveto pismo ni knjiga z eno samo razsežnostjo. V njem niso zgolj zabeleženi zgodovinski dogodki; to je več kot le deljenje spominov. Sveto pismo je sveta Božja beseda, ki je živa in resnična.
S tem, ko nam Bog pripoveduje o sebi, nas vabi, naj vstopimo z Njim v dialog. Papež Benedikt XVI. uči: “Božja beseda vsakega izmed nas vabi v pogovor z Bogom: Bog, ki govori, nas uči, kako naj se pogovarjamo z njim.” Bog si želi, da bi poznali najglobljo, najpristnejšo ljubezen. Ob prebiranju Svetega pisma začnemo odkrivati polnost Boga samega, ob tem pa osvetljujemo skrivnost, kdo smo mi kot ljudje.
Ker ima Sveto pismo več razsežnosti, ker so besede zveličanja na njegovih svetih straneh žive besede, ga ne moremo zgolj bežno prebrati in nato nanj pozabiti. V vsaki njegovi vrstici je neizmerno bogastvo, v vsaki vrstici najdemo sozvočje različnih pomenov.
Naši predniki so se tega zavedali. Sveto pismo ima zgodovinski in duhovni pomen. Ena sama vrstica lahko v sebi skriva obilje simbolike in pomena.
Preberite še:
Se Sveto pismo kdaj moti?
Štirje pomeni Svetega pisma
V srednjem veku so poznali latinsko rimo: “Litera gesta docet, Quid credas allegoria, Moralis quid agas, Quo tendas anagogia.” V malce svobodnejšem prevodu bi lahko rekli: “Dobesednost nas uči, kaj so Bog in naši predniki počeli, prispodobe skrivajo našo vero in prepričanja, morala nam predpisuje vsakdanja pravila za življenje, anagogija pa nam kaže, kako bomo končali.”
Te štiri razsežnosti za razlago Božje besede nudijo enega izmed ključev, s katerim si katoličani lahko pomagamo pri branju Svetega pisma med vrsticami.
Dobesedni pomen
Ob dobesednem pomeni vrstice se lahko vprašamo: kakšen je pomen preteklih dogodkov, kot o njih poročajo v Svetem pismu? Tu lahko razmišljamo o zgodovinskem pomenu. Dobesedni pomen vrstice več ali manj opisuje, kaj se je dejansko zgodilo (nekateri teologi, recimo Tomaž Akvinski, menijo, da je dobesedni pomen resnično lahko dobeseden, zato Akvinec dopušča dobesedni pomen v pesniških odlomkih, kot so psalmi). Janez Kasijan pa trdi, da nam dobesedni pomen ali pripoved posreduje “minule in vidne stvari”.
Preberite še:
Kaj pa Sveto pismo pravi o covidu-19?
Alegorični pomen
Alegorični pomen včasih imenujemo tudi kristološki ali tipološki pomen. Smisel tega je, da se vsi ti dogodki in znamenja lahko nanašajo na Kristusa. Povezavo s Kristusom lahko najdemo celo v Stari zavezi. Ko recimo Mojzes na drog obesi bronasto kačo, da bi izraelsko ljudstvo rešil pred kačjimi piki (4 Mz 21), kristjani v tem na nek način vidimo Kristusa, ki nas je na križu odrešil naših grehov. Sam sv. Pavel ponuja takšno metodo razlage Svetega pisma, ko v 10. poglavju Prvega pisma Korinčanom piše: “In ta skala je bil Kristus”. Sv. Pavel v pripovedi o skali, ki daje vodo, s katero si Izraelci gasijo žejo v puščavi, vidi Kristusa, ki nam daje živo vodo (Jn 7, 37-39).
Moralni pomen
Sveto pismo pa nam ponuja tudi način, kako naj živimo svoje življenje tukaj in zdaj. Nekateri odlomki predstavljajo moralne temelje, ki jih poznamo vsi (recimo deset zapovedi v Drugi Mojzesovi knjigi ali blagri v evangeliju po Mateju). Toda številne Jezusove prilike vsebujejo tudi moralni nauk. Naročajo nam, kako naj živimo. Pomislimo tudi na številne modre besede prerokov ali nasvete iz Knjige pregovorov in Sirahove knjige. Sveto pismo nam nudi vodnik za življenje, z resničnimi napotki za ravnanje tukaj in zdaj.
Preberite še:
Se Sveto pismo kdaj moti?
Anagogični pomen
Končno pa je Sveto pismo tudi knjiga o tem, kaj nas še čaka. Božja beseda ne govori le o preteklih dogodkih, temveč pripoveduje tudi o Božji obljubi za prihodnost. Te prihodnje stvari (eshatološke, če uporabimo strokovni izraz) so v zgodbi o krščanskem zveličanju tako resnične kot pretekli dogodki: smrt, sodba, vice, nebesa ali pekel. Jezus nam razodeva, da bo Božje kraljestvo kot poročna gostija (med drugimi prispodobami) in da je on edini ključ, po katerem bomo lahko prispeli tja.
Uporaba štirih pomenov
Kako torej to deluje v praksi? Poglejmo si odlomek iz evangelija po Marku (Mk 1, 16-20):
Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagleda Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: “Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!” Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.
Dobesedni – Jezus se je sprehajal po obali jezera ter poklical Simona, Andreja, Jakoba in Janeza, naj postanejo njegovi apostoli.
Alegorični – Ko so sledili Jezusu in postali apostoli, so postali ribiči ljudi, torej možje, ki oznanjajo Jezusov evangelij. Z besedami naredil vas bom Jezus razkrije, da je on sam ključ do njihovega poklica.
Moralni – Tudi mi bi morali, tako kot Simon in Andrej ter Jakob in Janez, prisluhniti Jezusovemu glasu. Brez obotavljanja bi morali poslušati Gospodove klice. Ne bi smeli dopustiti, da bi nas kar koli oviralo na poti do tega, da postanemo Jezusovi učenci.
Anagogični – Jezus nas kliče skupaj. Tako kot prvi štirje apostoli niso bili poklicani posamično, temveč v parih, bomo tudi mi združeni v nebeškem kraljestvu. Tam nam bo Jezus podelil novo bratstvo. Ljubili se bomo kot bratje in sestre, toda vez ljubezni, ki nas združuje, ne bo sorodstvena ali družinska, temveč po samem Jezusu Kristusu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Zakaj je jutro najprimernejši čas za meditacijo
Preberite še:
“Največ, kar lahko dam, je to, da dam sebe”
Preberite še:
10 idej za pogovor z zakoncem, če hočete izboljšati svoj zakon
