Delitev gospodinjskih opravil ni le stvar zakonskega para, temveč nujno opravilo za vso družino. Otroci se morajo že od malih nog zavedati, da njihova mama ni gospodinjska pomočnica. Najbolje je, če pripravimo poimenski seznam opravil, ki jih mora ob določenem času opraviti vsak družinski član. Na začetku to običajno deluje, otroci se med seboj ne prepirajo, kdo bo kaj naredil, saj natančno vedo, kaj jih čaka v prihajajočem tednu … brisanje posode v ponedeljek, pometanje tal v torek, odnašanje smeti v sredo.
Preberite še:
Kakšna je dobra (in pravična) porazdelitev izvajanja gospodinjskih opravil
Toda prej ko slej stvari običajno spolzijo iz rok. Ko se stanje končno ustali in nam ni več treba loviti najmlajšega, naj pogrne mizo, se nenadoma začne razvpita menjava dolžnosti. “Zamenjajva: ti boš odnesel smeti, jaz pa bom namesto tebe očistil hrčkovo kletko, ampak poleg tega mi moraš ti odstopiti svoj čas za računalnikom. Jaz pa ti dovolim, da si izposodiš moj skiro, če boš namesto mene pogrnil mizo.”
Kako napor spremeniti v dobro navado
Kaj osmišlja dobro služenje? Njegova vsebina – če počnemo nekaj koristnega; njegov cilj – če stvar počnemo za nekoga drugega; njegov namen – če delo opravimo zastonj in zanj ne pričakujemo kakršnega koli plačila. Potem lahko upamo, da bo naš razpored gospodinjskih opravil otrokom osmislil služenje, tako da bomo njihov napor spremenili v dobro navado.
Preberite še:
To je najboljša naložba, ki jo lahko storite za otrokovo prihodnost
To je krepost navade: olajša stvari, lažje jo opravimo in nato postane bolj samoumevna. Druga posledica navade je, da osvobaja duha. Če naše dejanje vodi navada, se zavest umakne. Stvar opravimo, ne da bi o njej razmišljali in posledično lahko premišljujemo o čem drugem, kar je izredno uporabno. Toda ko neko dejanje postane mehansko opravilo, brez povračila, narejeno zgolj zato, da se izognemo težavam, nenadoma izgubi smisel. Delo je opravljeno, vendar z odporom. In potem se moramo vprašati, ali smo dobro zastavili svoj seznam družinskih obveznosti.
Preprosta beseda lahko poveča veselje služenja
Kako torej negovati duh služenja? Z nenehnim priznanjem. Ko se zahvalimo, to pomeni, da priznavamo in cenimo osebo, ki je delo opravila, da pozdravljamo njeno velikodušnost in učinkovitost. Pomeni, da v osrčje družine vračamo namen služenja, ki ga zagotavljamo drug drugemu: “Za nekoga si naredil nekaj dobrega, bil si koristen za mnoge ljudi.”
Zahvala vedno pomeni poudarek, da smo prejeli dar, dejanje, ki ga morda ne bi bilo, brezplačno, ki ne zahteva povračila. Hvala, ta preprosta beseda, vedno znova oživi in še poveča radost služenja.
Avtorica prispevka je Jeanne Larghero.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Kako se Martin Golob znajde z likalnikom?
Preberite še:
Kakšno moč imajo v resnici spomini
Preberite še:
Kako krmariti burna razmerja, kot je to uspelu temu svetemu paru
