Goran je srečen človek. Ima ženo, hčerko, delo, ki ga veseli, in še mnogo več od naštetega. Še zdaleč pa ni bilo vselej tako. Nasprotno. V otroštvu in mladosti je veliko trpel. Njegova mama je bila samohranilka, oče ju je zapustil sredi njene nosečnosti.
Mama je bila tik pred tem, da splavi, pravzaprav je bila že na kliniki. A si je zadnji hip premislila in si rekla: “Tega otroka bom obdržala, četudi se svet postavi na glavo.” Vseeno je bilo njegovo okolje med odraščanjem prepleteno z alkoholom in tudi nasiljem.
Preberite še:
“Težave z zasvojenostjo se začnejo pri vzgoji otroka”
Goran je iskal potrditev pri drugih ljudeh, ni se čutil ljubljenega: “Mislil sem, da me nima nihče rad.” Od takšnih občutkov in čustev pa do mamil pa pogosto vodi kratka pot: “Pri 17 letih sem prvič poskusil heroin. Od tistega trenutka dalje sem se pod vplivom heroina počutil natanko tako, kot sem se želel počutiti. Heroin je postal moj najboljši prijatelj, ne glede na to, ali me je družba sprejemala ali ne. Tak občutek sem dobil.”
Preberite še:
Bil je 40-kilogramski odvisnik, zdaj pa si želi splezati na Everest
Mamljivost “zadetosti”: problemi so ostajali, skrbi pa ni bilo
“Opora” zanj so bili prijatelji, ki so jih pestile podobne tegobe. Ker je mama delala v treh izmenah, je bil ponoči pogosto brez nadzora. Zato za drogiranje ni bilo posebnih ovir: “Nihče si ni želel odvisnosti, to je bil izhod. Možgani so bili na paši, problemi niso izginili, ostajali so, skrbi pa ni bilo.”
Pri pridobivanju droge ponavadi zagata kaj kmalu postane denar. Koncem najstniških let je bil Goran že vpleten v nekaj tatvin in kraj. “Prav na svoj 19. rojstni dan sem sodeloval v ropu, za kar mi je zdaj seveda zelo žal. V tistem trenutku sem mislil, da če bom nekdo, ki si upa napraviti ‘nekaj’, me bodo vrstniki sprejeli. Pritisk znanega očeta, občutki nepripadnosti, le droga me je osvobajala, čeprav vem, da je ta osvoboditev le utvara.” Zaradi omenjenega ropa so mu prisodili zaporno kazen dveh let in pol. To je bil zanj opomnik.
Preberite še:
Brane Miličević je bil že klinično mrtev, videl je predor in luč
Še pred 30. letom je bil zasvojen s tremi drogami
Prekinil je svoje vezi z drogo in se posvetil osebnostni rasti. Na Dobu se je izšolal za kuharja in natakarja. Zaradi sodelovanja in lepega vedenja je bil po 19 mesecih pogojno izpuščen, a je že čez dva meseca spet pristal ne v zaporu, temveč na drogah. V naslednjih letih so se izmenjevala obdobja zasvojenosti in “čistosti”. Pri 29 letih, ko je bil zasvojen od heroina, kokaina in metadona, pa mu je mama postavila ultimat: ali si najdi stanovanje ali pa pojdi v komuno.
“Dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje,” se z odtenkom grenkobe ob spominu na tisto obdobje nasmehne Goran. Tedaj ga namreč nihče ni želel vzeti v službo. Vsi so vedeli, da je narkoman in da je nagnjen h krajam. “Edina služba, ki mi jo je uspelo dobiti, je bila v skladišču ene od trgovskih verig. Danes vem, da je bil za tem Bog.” Čeprav ga tedaj še ni poznal, a je prav v tistem skladišču dojel, kam mora iti.
“Molil pa že ne bom!”
Prek znanca je spoznal sodelavca, ki je že bil v komuni v Španiji. Zdel se mu je priden, vesten, urejen. Goran, ki je bil zaradi svojega načina življenja suh kot trska, je vedel, da je dosegel dno in da se mora na vsak način rešiti zasvojenosti. “Tam boš spoznal nekoga, zaradi katerega se nikdar več ne boš drogiral,” mu je sodelavec dejal o komuni.
Preberite še:
Pot iz pekla zasvojenosti kažejo tisti, ki jo poznajo iz prve roke
Po nekaj klicih je bil dogovor sklenjen. Čez dva tedna je bil že na vlaku za Split, kjer so imeli prostor zanj. Tudi na poti pa se mu je zgodilo nekaj nenavadnega. Nekdo, ki je bil v Dalmacijo namenjen, da bi se otresel droge, se je v kupeju znašel z nekom, ki je prav tja potoval prav zato, da bi se drogiral.
Ta fant mu je povedal, kako je v komuni – da tam ni alkohola, cigaret in drugih opojnih substanc in da silijo k molitvi. “To pa ne! Molil pa že ne bom!” je bil tedaj odločen Goran. Vseeno se je v skupnosti, imenovani Reto centar, počutil sprejetega. Prvikrat v življenju.
Mesec brez spanja
A prvi mesec je bil grozen. “Odtegnitvena kriza je bila tako velika, da 30 dni nisem spal. 15 dni sploh nič, 16. dan sem zatisnil oko za eno uro. 30. dan sem spal vso noč. Bil sem tako slaboten, da niti delati nisem mogel nič. Pozneje sem hodil na sprehode, da bi se čim bolj utrudil, a ni pomagalo,” se spominja naš sogovornik, ki je svoje pričevanje pred kratkim delil tudi na Svetopisemskem maratonu.
Štirikrat je prebral Janezov evangelij
S Svetim pismom se je prvikrat srečal prav v Splitu. Ker mu je bilo dolgčas, so mu rekli, da naj prebere Janezov evangelij. In ga je. Znova in spet … Štirikrat. Prej se mu je zdelo čudno, da ne pozna odrešenjske zgodbe, saj je menil, da se je z ogledom številnih dokumentarnih filmov o življenju naučil ogromno.
Preberite še:
Športnica, ki je teniški lopar zamenjala za rožni venec in Sveto pismo
Ravno v tistem času je bilo treba v hiši komune izvesti nekaj gradbenih del, še prej pa razbiti nekaj betona. Goran je prosil za macolo, ki je tehtala pet kilogramov in jo je komaj vihtel, in v ritmu treskanja po betonu obtoževal Boga: “‘Če si res Bog … Zakaj si dovolil, da je oče pustil mamo, ko je bila noseča? Da sem bil tepen, narkoman, zapornik, da sem v komuni?’ V trenutku, ko sem ga obtoževal, mi je Bog milostno spregovoril – iz evangelija po Janezu. Kot da bi ga slišal iz odlomka 8,34 Resnično, resnično povem vam: vsak, kdor dela greh, je suženj greha. Postalo mi je jasno, da sem jaz kriv za greh. Od tistega trenutka dalje ni bilo vse popolnoma drugače in prav, ampak vedel sem, da mi nekdo, ki je neviden, želi pomagati.”
Preberite še:
“Največ, kar lahko dam, je to, da dam sebe”
Kako boš molčal o nekom, ki ti popolnoma spremeni življenje?
“Dolgo nisem vedel, da Jezus lahko spremeni mojo miselnost, mojo osebnost,” razmišlja Goran, ki je doživel šok, potem ko ga po 17 mesecih brez drog ljubljena mama še vedno ni želela sprejeti nazaj v hišo.
Nato je začel v Svetem pismu iskati Boga, ne več sebe. Sledil je Jeremijevemu navedku: Spoznali me boste, ker me boste iskali s celim srcem. “Dan, preden bi šel lahko domov, se je vse spremenilo. Na tisti dan sem spoznal Boga in on mene. Nisem več živel zase, ampak za Jezusa. On je izbrisal vsakršen spomin na drogo. Za kar sem nekoč potreboval drogo, imam zdaj pri Jezusu.”
Preberite še:
Kako je uspešna podjetnica in direktorica v Deloittu pustila vse in odšla v samostan
Ni odšel iz Splita. V komuni je ostal še tri leta in pol ter drugim kazal, da izhod iz sveta drog obstaja. “Leto in pol sem bil tam zase, tri leta in pol pa za druge. Rekli so mi, naj o Jezusu ne govorim novim ljudem. A kako boš molčal o nekom, ki ti je popolnoma spremenil življenje?”
Kraja, laži, zavist … Vse to je zajeto v Božjih zapovedih. Te se ne začnejo s prepovedjo, ampak z naročilom: veruj v enega Boga. Ne klanjaj se drugim bogovom.
Naj slišijo in ga spoznajo
Goran Boga prosi za nasvet, ta pa mu pošlje tako ali drugačno znamenje. Tako je na primer v baptistični cerkvi povsem po naključju srečal znanca iz domačega kraja. Tudi žene ni iskal, nikoli nista šla na zmenek, a sta se nekako vselej znašla skupaj.
S sodelavci zdaj ustanavlja evangelijsko skupnost v Domžalah. “Moja edina želja je, da bi vsi ljudje slišali, da je Jezus res živ in ga sami spoznajo,” razkriva.
Preberite še:
Čudež v Madridu: po hudi eksploziji hostija ostala nepoškodovana
Preberite še:
“Ljubezen je kot glina na vretenu, ves čas jo moraš oblikovati, da se ne sfiži”
Preberite še:
12 misli iz Mladega princa, ki so lahko naš življenjski smerokaz
