Marjanka Grohar je energično dekle, rojeno v Buenos Airesu v Argentini. Vsi štirje njeni stari starši so tja kot begunci prišli po drugi svetovni vojni in se tam s trdim delom in zvestobo vrednotam znova postavili na noge.
To kleno slovenstvo Marjanka, kot del tretje generacije Slovencev v Argentini, živi še danes: slovenščina ji ne dela nobenih težav (oplemeniti jo s prijetno špansko melodijo 🙂 ), pozna tako rekoč vsa dela slovenske leposlovne klasike, do selitve v Slovenijo je bila na različnih področjih zelo aktivno vključena v tamkajšnjo slovensko skupnost, z navdušenjem obleče svojo slovensko narodno nošo in je redna obiskovalka veselic.
Lani je doktorirala iz botanike, oktobra pa je prek Ameriško-slovenske izobraževalne fundacije (ASEF) prišla v Slovenijo. Zdaj intenzivno išče službo, saj bi tako lahko ostala v Sloveniji tudi dolgoročno. “V Sloveniji se počutim čudovito, domače, lepo me je sprejela, zelo si želim ostati tukaj.”
Preberite še:
Slovenski nogometaš iz Argentine bogatejšim rekel ne in izbral Slovenijo
V Sloveniji še zdaleč niste prvič, ampak tokrat je vseeno drugače, saj to ni le dopust. Kakšni so prvi vtisi?
Slovenija je čudovita, tako zelo sem zadovoljna! Čeprav sem prišla v najslabšem času – pozimi in med karanteno, ko ni družabnega življenja. In kljub temu se imam odlično!
Dobro je, da sem prišla v okviru izmenjave ASEF in sem torej bila zelo zaposlena s svojim raziskovalnim delom. Srečala sem ogromno dobrih, zlatih ljudi! Ljubljana je čudovita, vsak dan gledam krasne Kamniško-Savinjske Alpe. Lepo mi je!
Ob koncih tedna grem kam ven na sprehod in spoznavam kotičke, ki jih še ne poznam, čeprav sem bila že večkrat tukaj. Zelo sem srečna!
V Latinski Ameriki je družina veliko bolj pomembna kot pri nas in zlasti v vaši družni ste med seboj zelo povezani. Se je bilo težko posloviti od doma za … nedoločen čas? Že kaj pogrešate starše in štiri sorojence?
Za zdaj še ne čutim, ker sem zelo zaposlena. Se je pa poznalo med prazniki. Za božič sem šla k sorodnikom v Šentjošt, k čudoviti družini, ki ima podobne navade kot mi. Zato svojih nisem tako pogrešala. Drugače pa je bilo za novo leto, ko sem bila sama.
Sicer pa smo bili jaz in moja družina že dolgo pripravljeni na to. Že več kot eno leto sem vedela, da bom šla. Drži pa tudi, da če si v novi državi dobro, si zadovoljen in ni prostora za “žalostno” pogrešanje. Je “pozitivno” pogrešanje. Ne morem imeti vsega. Ko sem v Argentini, pogrešam Slovenijo, ko sem tu, pogrešam Argentino. Ampak mi ni težko.
Preberite še:
Argentinci Petra Opeko proglasili kar za svetnika z Madagaskarja
Bili ste zelo aktivni v slovenski skupnosti v Argentini. Lahko opišete, kaj vse ste počeli in kaj vas je najbolj zaznamovalo, navdihovalo?
Lažje bi bilo povedati, česa nisem počela. 🙂 Skoraj v vsaki dejavnosti v skupnosti sem bila zraven. V otroškem zboru sem bila od majhnega, enako pri igrah. Kot najstnica sem bila vključena k Mladcem in mladenkam, pozneje pa sem bila del mladinske organizacije. Prevzemala sem odgovornosti – bila sem kulturna, pevska, verska referentka, eno leto predsednica organizacije. Sodelovala sem pri vsem, kar se je dogajalo v skupnosti, ne le v domu na Pristavi, kamor spadam.
Pri gledališki dejavnosti sem vedno rada sodelovala – kot igralka, pozneje pa sem sama tudi napisala ali režirala kakšno igro.
Pri glasbenih projektih pa sploh – v zborih, imele smo glasbeno skupino deklet, različne družinske in druge zasedbe, s katerimi smo peli na različnih dogodkih v skupnosti.
Potem pa še razne recitacije na proslavah, obletnicah, vodenje prireditev in vse, kar je bilo treba postoriti.
Preberite še:
Slovenec, ki je bil v Argentini 20 let nepremagljiv
Kaj od tega vas je najbolj navdušilo?
Uživala sem pri vsem, kar sem počela. Nekatere stvari je seveda treba narediti, čeprav jih nihče noče. Ampak zdi se mi, da sem pri vsem uživala. Od začetka se nisem dobro počutila v voditeljskih vlogah, a sem si tega priučila.
A če moram izpostaviti, kar me res navdušuje, so to teater in zbori.
Marjanka je v Argentini dirigirala zboru Camerata Concentus, ko so izvajali skladbo slovenskega skladatelja Marjana Grdadolnika.
Kaj po vašem mnenju drži slovensko skupnost v Argentini še vedno tako živo? Zakaj še ni pred “izumrtjem”, kot so ostale priseljenske skupnosti v Argentini?
Mislim, da je najpomembnejše to, da imamo skupne vrednote. Človek gre tja, kjer se dobro počuti. Naši stari starši so se, ko so prišli v Argentino, družili med seboj, ker so imeli skupne vrednote. Tudi za svoje otroke so si želeli družbe s podobnimi vrednotami.
Prijatelje imam v večinoma skupnosti. Zakaj? Ker imamo podoben pogled na življenje. Ne le glede zgodovine – jasno, vsi smo v Argentini zaradi istega razloga –, ampak poleg tega je vse, kar se dogaja danes. Tudi dejavnosti v skupnosti nas družijo.
Vera, ljubezen do slovenstva, poštenost, delavnost ljudi še vedno povezujejo. Zato se še vedno vsak trudi, da bi skupnost obstala.
Preberite še:
Slovenec, ki je ustvaril stadion, na katerem je “domoval” tudi Maradona
Ste zelo zavedna družina, ki še danes ostaja zares slovenska. Kaj vam je to dalo za življenje? Ste kdaj imeli občutek, da zato manj spadate med Argentince, ali je bila to prednost?
Slovenstvo je bilo vedno bistven del mojega življenja. To, da znam slovensko, mi omogoča, da sem danes lahko tukaj, da v Sloveniji brez težav komuniciram. Zaradi istih običajev, navad se v Sloveniji počutim čisto doma.
Tudi slovenska skupnost je nekaj čudovitega, saj imaš popolnoma prosto pot, da razviješ katerikoli talent. Po zaslugi skupnosti sem razvila kup svojih talentov. Da se postavim pred zbor in dirigiram, da lahko prevzemam druge vodstvene funkcije, je zaslužna skupnost. To ni bilo v moji naravi, danes pa mi to ne dela več težav.
Zborovsko dirigiranje je danes ena mojih najljubših stvari. Pela sem v zboru, nekoč pa me je zborovodkinja Anka Gaser spodbudila, da bi poskusila tudi dirigirati. Nisem si predstavljala, da imam ta talent, a sem ga v skupnosti lahko čudovito razvila. Enako recimo velja za gledališče. Ljudje nočejo igrati, ko pa poskusijo, začnejo uživati.
Slovenska skupnost je bila v mojem osebnostnem razvoju absolutno bistvena.
Vključevanje v argentinsko skupnost nikoli ni bilo težava. Rodili smo se sredi Argentine, hodili v argentinske šole, le ob koncih tedna smo bili vedno zasedeni z dejavnostmi v skupnosti. A tudi med Argentinci sem našla kup ljudi, dobrih prijateljev, s katerimi delim iste vrednote.
Preberite še:
Slovenec, ki že več kot 50 let raziskuje ledenike Antarktike in Andov
Lahko kratko opišete, kakšno je trenutno življenje v Argentini?
V povezavi s covidom smo imeli zelo visoke številke. V karanteni smo bili devet mesecev. V prvih treh mesecih smo lahko šli le do najbližje trgovine. Niti na sprehod ne. Nikamor.
Slabe politične odločitve so povzročile ogromno revščino. Argentina je bila v gospodarski krizi že prej, covid jo je pa še bolj prizadel. 70 odstotkov otrok živi pod pragom revščine. Ogromno ljudi je ostalo brez službe.
Revščina povzroča tudi ogromno kriminala – ni več družine, ki je ne bi že kdaj oropali, veliko je pobijanja nedolžnih ljudi, policistov. Nevarno je.
Poteka tudi močan kulturni boj. Pred kratkim so uzakonili splav. To je bila prava vojna. Ljudje so skregani med seboj. Ozračje je res čudno.
Naši stari starši so nam vedno govorili, da so preživeli vojno samo zato, ker so imeli vero, sicer bi se jim zmešalo. Zdaj, ko živimo v pandemiji, jih vsaj malo razumemo. Če so naši stari starši lahko preživeli vojno, lahko mi zdaj v njih vidimo zgled, kako preživeti pandemijo.
Preberite še:
Epidemija pripoveduje tudi lepe zgodbe. Povem vam dve!
Kaj pa v Sloveniji najbolj cenite? Nad čim ste najbolj navdušeni?
V Sloveniji mi je všeč veliko stvari. Najprej to, da si blizu narave. Pri nas nismo vajeni iti vsak dan na sprehod. Pa to, da z dvorišča vidiš gozd, iz središča glavnega mesta vidiš gore – to je v Buenos Airesu nepredstavljivo.
Presenečena sem nad dobrosrčnostjo ljudi. Odkar sem tu, sem od vseh deležna le dobrote – od prijateljev, sorodnikov, sodelavcev na fakulteti. Vsi so tako dobri do mene, čeprav me sploh niso poznali. Vsak dan kakšna pozornost – predvsem v obliki priboljškov. Očitno je način izkazovanja ljubezni tukaj predvsem prek hrane. 😉
Toliko je izkazovanja topline – tega nikakor nisem pričakovala! Vsi so brez zadržkov pripravljeni pomagati. Tisočkrat sem hvaležna za vse te zlate ljudi.
Kot napol Argentinki mi je malo težko navaditi se na red in pravila, ampak to mi v resnici ustreza. Red omogoča predvidljivost. Če imaš zeleno luč na semaforju, ti pač ni treba pogledati levo in desno (kot moraš storiti v Argentini), ampak lahko mirno prečkaš cesto. To mi je všeč.
Preberite še:
Kako je Goran, nekdanji zasvojenec in zapornik, našel Boga, družino in srečo
Preberite še:
Don Bosko in njegov angel varuh: “Če ste v nevarnosti, ga pokličite!”
Preberite še:
Kako se Martin Golob znajde z likalnikom?
