Kakšne pasti skriva uporaba računalnika, telefona in drugih tehnologij, še posebej pri otrocih? O tem smo se pogovarjali z Miho Kramlijem. Miha Kramli je terapevt in strokovnjak za odvisnosti, še posebej nekemične odvisnosti, to so odvisnosti od spletih iger na srečo, videoigric, družabnih omrežij in podobno. V Novi Gorici vodi ambulanto za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti in ima na tem področju nekaj desetletij izkušenj.
Preberite še:
“Dlje časa, ko smo v virtualnem svetu, težje gremo v realnega”
Ali bo zaradi epidemije in posledično vsega časa, ki ga otroci zdaj zaradi šolanja preživijo pred računalniki, več nekemičnih zasvojenosti med njimi?
Ne bi rekel, da je epidemija to poslabšala, je pa prišlo na dan tisto, kar je bilo prej morda skrito. Naj poudarim, da je velika razlika, če je otrok na računalniku zato, ker mora delati za šolo, ali pa zato, da na njem igra igrice, gleda Youtube, visi na družabnih omrežjih in podobno. Z delom za šolo na računalniku ni popolnoma nič narobe. Namreč ljudje imamo to srečo, da ko delamo z računalnikom, se nam po določenem času vklopi mehanizem utrujenosti. Pečejo nas oči, začne nas boleti glava, komaj čakamo, da vstanemo, se pretegnemo ali celo računalnik ugasnemo.
Ta varovalni mehanizem doživlja tudi mladostnik ali otrok, če za računalnikom sedi zato, ker ima na njem delo. Povsem drugačna zgodba pa je, ko si otrok sam izbira vsebine in mu te nudijo zabavo, nagrado. Takrat pa tega, da bi imel kdaj dovolj, da bi se naveličal, ni. Vedno so nove in nove vsebine, nekaj razburljivega je le klik stran.
In to je velika razlika med delom za šolo – roko na srce, jaz, vi, naši otroci, bomo vsi vedno bolj odvisni od tehnologije in delom z njo – ter “zabijanjem časa” na napravah. Problem tega je, da se sčasoma odvadijo normalnega čustvovanja in odzivanja v realnem življenju, kjer je vse precej drugače kot v igrici ali na družabnih omrežjih.
Preberite še:
10 zapovedi za pozitivno rabo družabnih omrežij
Pravite torej, da smo na nek način vsi odvisni od tehnologije?
Da, vsi smo odvisni od tehnologije. Poznati pa moramo razliko med odvisnostjo in zasvojenostjo. Odvisnost pomeni, da nam tehnologija nudi možnosti za povezovanje in delo, ki jih nekoč ni bilo. Midva zdajle klepetava vsak na svojem koncu Slovenije zaradi in s pomočjo tehnologije. Tudi kirurg, ki operira s pomočjo robota, je odvisen od tehnologije.
Če pa nam tehnologija ne služi več kot pomoč, ampak nam začne pomeniti beg, nas tolaži v naši bolečini in stiskah, se vanjo vedno bolj zatekamo ter nas začne ovirati pri vsakodnevnih opravilih, potem smo zasvojeni z njo in imamo problem.
Preberite še:
Je zasvojenosti med karanteno več?
Ali v Sloveniji zasvojenost s tehnologijo pri mladih prestavlja velik problem?
Ocenjujemo, da je v Sloveniji okrog 3.000 otrok oziroma mladostnikov, ki so tako hudi zasvojenci, da so popolnoma nesposobni za normalno funkcioniranje. Popolnoma nesposobni. Govoriva o čisto osnovnih stvareh, kot so spanje, prehranjevanje, učenje za šolo in podobno. Začne se pa že zelo zgodaj.
K meni npr. pridejo starši, ki pravijo, da njihov eno- ali dvoletni malček ne more vase spraviti niti grižljaja, če mu zraven ne predvajajo nečesa na zaslonu telefona ali tablice. Ali da ne more opraviti potrebe, če zraven nečesa ne gleda na ekranu. Si predstavljate, kaj to pomeni za takega otroka čez nekaj let ali desetletje? Če zdaj ne more jesti ali kakati brez telefona v rokah, kako bo hodil v šolo, se učil, počel stvari, ki jih počnejo njegovi vrstniki?
Preberite še:
Posedanje pred ekrani in hiperaktivnost. Ali med tem obstaja povezava?
Kako se vse skupaj začne?
Problem naše družbe je, da smo začeli otrokom že dobesedno v zibelko polagati pametne igrače ali celo zaslone. So kričečih barv, oddajajo glasne zvoke in s tem otroku nudijo ugodje. Otrok pri dveh letih se nauči z enim gibom podrsati po zaslonu in pritisniti na tak gumb, ki bo povzročil, da bo na ekranu nekaj pisanega in glasnega. Odrasli potem pravijo: “Kako je ta otrok pameten, že pri dveh letih zna bolje s telefonom kot odrasli.” To nima s pametjo prav nobene zveze.
Tukaj, to moram odločno reči, smo “ta stari” popolnoma skrenili s poti. Vzgajamo generacije, ki bodo povsem drugačne, katerih svet je zožen na zaslon in ki so sposobne fokusa le na razdalji od 20 do 40 centimetrov stran od obraza.
Ko grejo ven, v naravo, jim je ta tuja, široko obzorje jim vzbuja nelagodne občutke. Zato jim je brezvezno, v naravi “zatežijo”. Doma se hitro spet usedejo za zaslon in se v trenutku pomirijo. Generacije današnjih otrok in mladostnikov bodo zaradi teh stvari bistveno drugače komunicirale, delovale in to bo za vse problem. Bodo tudi pozitivni vidiki, bo pa tudi veliko problemov. Nismo pripravljeni na to, kar prihaja.
Preberite še:
“Težave z zasvojenostjo se začnejo pri vzgoji otroka”
Verjetno je staršem praktično, če se otrok zamoti z zaslonom, saj imajo na ta način pred njim mir.
Otroci morajo biti moteči, saj se na tak način učijo. Otrok mora biti viden in slišen, da dobi od staršev pozornost, da mu stokrat ponovijo, kaj je prav in kaj ne, kje so meje … Seveda je z otrokom, ki je glasen, živahen, ki je pač otrok, na nek način težje, a otrok mora biti tak.
Namesto zaslonov zelo priporočam skupne pogovore, tudi skupno molitev, prepevanje, zvečer pa, sploh za majhne otroke, ritual branja pravljice. Ob tem se namreč otroku uri pozornost, prebrano si mora v glavi tudi predstavljati, naslikati.
S tem se razvija abstraktno mišljenje, to pa je nujno, če se želimo zavedati, da svet ni le to, kar zaznavamo s petimi čutili, ampak je tudi presežno. Abstraktno mišljenje (vanj tehnologija zelo močno posega in v tem vidim velik problem) je temelj za zavedanje, da obstaja presežno, da obstaja duša, da so stvari, ki jih ne morem niti opisati niti ubesediti.
Če bomo vzgajali generacije, ki ne bodo več imele sposobnosti abstraktnega mišljenja, bomo imeli ljudi, ki ne bodo sposobni kritično razmišljati in ki bodo vodljivi, ubogljivi potrošniki.
Preberite še:
Najstniki in telefon: 5 trikov za starše
Kako se razvije mehanizem nekemične zasvojenosti?
Mehanizem je povsem podoben kot pri zasvojenosti od substanc. Gre za sistem nagrajevanja v možganih ter za vzbujanje dobrih občutkov, pri čemer mora biti dražljaj vedno močnejši. Starejšim generacijam, npr. naših staršem in starim staršem, je to pomenil alkohol, pozneje so prišle droge, zdaj pa lahko te občutke omogoča tudi računalnik ali telefon in vsebine na njem. S tem da je telefon zelo praktičen in dostopen.
K zasvojenosti so nekateri ljudje bolj nagnjeni kot drugi. Tisti, ki so nagnjeni k zasvojenosti, imajo ponavadi to smolo, da težko prenašajo in rešujejo konfliktne situacije, zato jim npr. videoigrice lahko nudijo zatočišče ali beg. Lahko so to ljudje, ki v sebi nosijo veliko vozlov, bolečine in jih niso sposobni izraziti, predelati. Ti ljudje se v zasvojenost od igric, spletne pornografije ali spletnih iger na srečo zatekajo zato, ker jim to uteši ali vsaj začasno omili njihovo notranjo bolečino.
Potem so pa tudi taki, ki so bili doma vedno nezadostni, ki nikoli niso ničesar dovolj dobro naredili, ki nikoli niso ustrezali. Taki ljudje začnejo potrditve iskati na spletu. Če prva sličica ne dobi dovolj všečkov in komentarjev, bo sledila naslednja, ki bo že malce drznejša. Nekaj fotografij pozneje imamo že prizore, ki so popolnoma neprimerni, kajti otrok išče odziv, pohvalo, potrditev in stopnjuje, dokler ne pride do njega.
Preberite še:
Zakaj otroci v naši družini nimajo pametnih telefonov
Kaj potem lahko naredimo starši, ki nas skrbi za naše otroke?
Ljudje smo narejeni tako, da moramo doma, v družini dobiti zadostno število dražljajev. To pomeni interakcij, pogovorov, potrditev. V družinah, kjer tega ni, se začnejo ljudje zatekati k zaslonom, saj jim namesto obrazov družinskih članov zasloni in vsebine na njih nudijo dražljaje in interakcije, ki jih potrebujejo. Če je torej družina normalno funkcionalna, če se med sabo pogovarja, če kaj skupaj počne, potem je te nevarnosti manj.
Svojemu otroku moram biti zgled, kajti v meni kot očetu bo videl vzorec uporabe računalnika, telefona. Pomembno je, da vidi, da sem tudi jaz pri uporabi pametnih naprav prostorsko in časovno omejen. Prostorsko omejen pomeni, da se ne skrijem s telefonom nekam v klet ali v nek kot in na skrivaj nekaj gledam, pač pa da sem v kuhinji ali dnevni sobi, da so vsebine, ki jih imam vklopljene, vsem vidne.
Časovno omejen pa pomeni, da vidi, da nisem stalno na telefonu, stalno na računalniku. Ni problema, če pridem domov iz službe in rečem: “Zdaj bom pa jaz eno uro na Facebooku.” Sem lahko, po eni uri pa zadevo zaprem. Otrok vidi, da sem se časovno omejil. Lahko tudi podaljšam, to povem, npr. “Nekaj moram še narediti, čez pol ure ugasnem računalnik.” In se potem tega držim.
Neka svetovna raziskava, ki je bila narejena lansko leto, je pokazala, da otroci v povprečju preživijo 3.000 ur letno za računalnikom na igricah. Odrasli, njihovi starši, so v službah 2.100 ur na leto. To, da so otroci več na napravah, kot smo njihovi starši v službi, je povsem nedopustno. Vidi se, da nimamo popolnoma nobenega nadzora nad tem, kar se dogaja.
Preberite še:
Tudi vas zoom sestanki utrujajo?
Preberite še:
Tu je recept, kako otroke spraviti od telefonov, tablic, računalnika
Preberite še:
3 vrste stresa, ki ga povzroča epidemija in kako si pomagati
