Gašper Predanič je nekdanji atlet. Ukvarjal se je tudi s številnimi drugimi športi in se še vedno, predvsem pa je osebni trener. V taki ali drugačni vlogi je v življenju opravil kar 20.000 treningov in drugih športnih dejavnosti. Obožuje naravo. “Ona je naš učitelj,” pravi fant, ki v življenju – to pri njem ni skoparilo s preizkušnjami – ne išče izgovorov, ampak odgovore z lastnim prizadevanjem.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Če izhajam iz sebe, kot moškega, potem bi dejal: ranljivost. Biti moški ne pomeni ne biti ranljiv. Pomeni si dovoliti pasti, se tu in tam zateči v svoj brlog, tam ostati in razmišljati o sebi. Če si moški ne dovoli biti ranljiv, potem nekaj skriva v sebi. Kaj je tisto, ne vem. Sem pa prepričan, da ko nastopi ranljivost, ko si moški dovoli jokati, pokazati tudi svojo čustveno plat, takrat postane čustveno bolj stabilen in hkrati tudi manj obsoja in tekmuje s svojimi nasprotniki.
Teh je z ranljivostjo vse manj. Čedalje več pa je razumevanja, da vsak moški bije bitko s svojo ljubeznijo iz otroštva. Če nimamo razčiščenih stvari iz otroštva, potem imamo lahko, ko smo starejši, takšne in drugačne čustvene težave. Ranljivost je pot do ljubezni in učenja.
Preberite še:
“Zavedel sem se, da se mi z odločitvijo za duhovništvo življenjski načrti postavijo na glavo”
Pred poltretjim letom se vam je pokvaril grelnik za vodo. Odtlej se vselej prhate z mrzlo, ne glede na letni čas in razpoloženje. Še več: tudi pozimi se kopate v jezerih. Pred kratkim tudi v Bohinjskem pri minus 14 stopinjah zunanje temperature. Marsikdo ne more razumeti tega prostovoljnega trpljenja. Kako bi mu pojasnili?
Velikokrat se pošalim, če bi vsem za en teden odklopili elektriko za ogrevanje tople vode in bi se morali tuširati z mrzlo, bi bil narod bolj zdrav, sproščen, lahkoten, vesel, z manj stresa in predvsem z manjšo željo po nenehnem imeti še več.
Že več let se dvakrat, včasih tudi trikrat na dan prham z mrzlo vodo. Zapisali ste, da to razumete kot trpljenje. Tudi sam sem včasih razmišljal enako. Vendar še zdaleč ni tako. Ne gre za obliko trpljenja.
Kako pa to kopanje razumete vi?
Gre za obliko spoznavanja, učenja svoje notranjosti. Na eni stani mrzla prha, na drugi strani mrzla jezera, reke, izviri. Enostavno sem se odločil – to bom počel, ker čutim, da je dobro in da deluje. Kopanje v jezerih, še posebej, ko si sam, ni nikjer nikogar, je zunaj krepko pod ničlo, piha, je megleno, temno, je res izjemno doživetje. Gre za ritual, ki mi je dal ogromno.
Preberite še:
Frizer in brivec, občasno pa tudi tolažnik in “spovednik” za moške
Z njegovo pomočjo sem postal bolj miren, trden, odločen, hvaležen in osebno spoštljiv. Mrzla voda za človeške misli/telo predstavlja stres, strah, beg. Ko si v njej, to izgine. Tam nastopi prostor za tišino, osredotočenost, dihanje, zaupanje. Naj vam zaupam, da imam vedno odpor iti pod mrzel tuš ali v mrzlo vodo. A ta odpor je le tisti, ki me sprašuje: sem ali nisem? Bom prinesel okrog samega sebe? Se bom raje pritoževal, kot iskal rešitve? Ali bom raje prevzel odgovornost za svoje delovanje, razmišljanje. Odgovor pri meni je jasen. Bom, ker vem, zakaj.
Še nekaj Gašperjevih fotografij lepih kotičkov Slovenije in spodbudnih misli:
Omenili ste kopanje pri -14 stopinjah v Bohinjskem jezeru. Z eno besede – noro! Glava se mi je oglašala. Ne bom zmogel. A sem jo utišal. Ponudil sem pot zaupanju in naredil to. Bistvo je v izkušnjah. Bolj kot skozi včasih malce “čudne” navade izstopaš iz sivine povprečja, boljši zgled postajaš, da tudi sivo povprečje nekoč uvidi, da je nekaj mogoče, če se hoče, zmore in verjame.
Preberite še:
Štirikratni dedek in maratonec, ki ostaja večni otrok
V določenem obdobju so vaše življenje precej zaznamovala čustva jeze do ljudi, ki so vam bili blizu. Zdaj pravite, da se učite stvari ne početi z jezo: “Čeprav sem kdaj potisnjen v njo. Takrat se umirim, se miselno odmaknem od situacije in uporabim empatijo.” Kakšne konkretne sadove rojeva to prizadevanje?
Jeza je naš lep učitelj. Bila so obdobja odraščanja, spoznavanja, pridobivanja izkušenj, ki so me naredile jeznega. Tudi razumem, zakaj. Zaradi pričakovanj in tudi zato, ker ko nekaj naredimo, čutimo potrebo, da potrebujemo nekaj v zameno. Takšno razmišljanje ni bilo zdravo zame. Začneš se vrteti v krogu bolečine, razočaranja.
Moral sem narediti korak, spremembo. Čutil sem, da postaja moj nahrbtnik slabe energije, lastnega razočaranja vse težji. Začel sem pri sebi, postavil meje, do katerih grem. Postavil meje, s kom se družim in s kom ne. Začel sem delati na sebi. Bilo je težko in še vedno je. A na srečo sem spoznal, da je samokontrola, zavedanje sebe in ne kazanje s prstom na druge, kot tudi ne kazanje s prstom nase, prava smer. Tišina, ki sem jo tako sovražil in je nisem razumel, je postala moj dober prijatelj. V njej spoznavam, da je mirnost tista, ki sliši tišino.
Zaradi nje živim lepše in bolj izpopolnjeno življenje. Življenje, v katerem vidim, čutim in razumem, da imamo jezo v sebi vsi. Kako se odzovemo in kaj naj nam želi povedati, je stvar odgovornosti do sebe.
“Naj se sliši še tako težko, vendar se v odpuščanju skriva zakladnica osebne rasti. Čemu bi s seboj nosili zamere, grde poglede, neodobravanja, zavist, škodoželjnost samo zaradi tega, ker so nas prizadeli drugi?” ste tudi zapisali. Kaj vse vam je uspelo preseči s prizadevanjem za odpuščanje? Kako velika ovira pri uresničevanju teh besed je tekmovalnost, “komolčarstvo” sodobne družbe?
Odpustiti pomeni iti naprej, z dvignjeno glavo in mirom v srcu. Slaba energija nas ovira na naši poti. Nas meče iz ravnotežja, če je preveč intenzivna in prepogosta. Zdrav pojem današnje družbe bi moral v sebi nositi definicijo enakopravnosti, spoštovanja, cenjenja vrednot in iskrenosti.
Vsak, ki se odloči živeti drugače, postane z leti utrujen, razdražljiv, nezadovoljen. Želi še več, zunaj sebe. Ker tega ne more dobiti, nastopijo rešitve v iskanju pretirane tekmovalnosti, podtikanja polen pod noge in, kot sami pravite, komolčarstva. Če dobivaš udarce skozi različna obdobja življenja, te ti lahko v neki fazi potolčejo. Imaš izbiro, ali ostaneš tam, kjer si, ali pa greš naprej in tudi zaradi njih postaneš močnejši.
Preberite še:
Janez z ženo tekmuje, kdo bo obesil perilo ali previl dojenčka
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje.
Upati si slediti sebi.
Razmišljanja dam in ne pričakujem nič v zameno.
Manj slediti naučenemu in več slediti srcu.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Leta 2008 sem ostal brez rednih prihodkov z odprtim espejem. Bil sem na tleh. Razmišljal sem, kaj naj naredim. Dal sem si roko, si obljubil, da nikoli ne bom odnehal. V sebi sem čutil, da imam kakovost, le izraziti si je ne upam ali ne znam. S takšnim prepričanjem sem šel naprej in na poti spoznaval, da je vredno verjeti vase.
Preberite še:
Andrejina najtežja preizkušnja je bila izgorelost. “Naučila sem se reči ne”
Drugi dogodek sega v leto 2005, ko je nek junijski vikend potekalo atletsko prvenstvo Slovenije. V noči na nedeljo se je zgodila huda prometna nesreča, kjer so življenje izgubili trije mladi slovenski atleti. Še zdaj se dobro spomnim skupnega druženja nekaj ur pred nesrečo. Tam smo se veselili, se zabavali, skratka imeli res lepo.
Sam nisem šel z njimi naprej v mesto. Razlog, da nisem šel, je bil v tem, da sem imel v ponedeljek izpit iz statistike in sem dejal, da se bom raje pripravljal nanj. Zjutraj me zbudi mami, ki mi prinese tragično novico. Obsedel sem. Nisem mogel verjeti. Kako, zakaj? Še nekaj ur prej smo bili skupaj, nato črna tema. Praznina. Jok, žalost in vprašanja. Tisti dogodek mi je dal misliti. Kako je vse krhko, ranljivo, minljivo. En dan si, drugi dan te ni več. In tudi zaradi tega dogodka vem, da je treba živeti življenje.
Preberite še:
Kako se Martin Golob znajde z likalnikom?
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
V naravi. Tam najdem odgovore in tam se lahko dotaknem samega sebe. Narava je naš učitelj, ki nas uči vračanja. Ona nam vrača. Sonce, vodo, zrak, kisik, senco, dihanje. Skratka vse, kar človek potrebuje za mir v sebi.
Vaša največja osebna in družinska želja/cilj za prihodnost?
Nisem človek, ki bi živel za cilj. Sem človek, ki hodi po poti. In čutim, da sem našel svojo pot. Kaj vse se bo še zgodilo, ne vem. Vem le, da je zaupanje tisto, ki ga želim ohranjati v srcu, mislih in dejanjih.
Preberite še:
“Mamice, bodimo nežne s seboj. Lahko naredimo vse, a ne moremo vsega naenkrat”
Preberite še:
Moški imajo besedo: v zgolj pol ure se iz “najslabšega atija na svetu” povzpne do najboljšega
Preberite še:
Devetkrat klinično mrtev deček še naprej preseneča, govori in hodi
