Evzebija se je rodila v majhnem kraju Cantalpino v Španiji. Njen bolehni oče je moral pustiti delo in prosjačiti za pomoč. Kljub revščini in pomanjkanju je bila družina obdana z veseljem in ljubeznijo.
Da je pomagala družini, je že pri osmih letih začela delati kot varuška, gospodinjska pomočnica in pastirica, pri čemer je najbolj uživala v trenutkih samote, ko je lahko razmišljala o Bogu.
Pri 13 letih je našla službo v mestu. Skrbela je za uboge in zapuščene ostarele, ko je morala po opravkih, pa si je vedno vzela čas za otroke, ki jih je srečevala na poti. Prek kratkih katehez je izpolnjevala svojo namero, da bi naredila nekaj dobrega.
Preberite še:
Trije nasveti svete Klare, da bo vaša ljubezen konkretna
Znamenje v obliki svetinjice
Evzebijino življenje je bilo polno Božjih znamenj, ki so jo usmerjala. Nekega dne je med okopavanjem na vrtu našla svetinjico Marije Pomočnice in kmalu potem v nedeljski šoli spoznala dekle, ki jo je vztrajno vabilo v šolo molitve Hčera Marije Pomočnice. Ob obisku je začutila, da je prav tam njeno mesto.
Sestre so jo sprejele v službo kuharice. Predvsem gojenke so se rade ustavljale pri “neuki kuharici”, saj jim je vedno znala prisluhniti in povedati kaj lepega. Kljub pomanjkljivi izobrazbi je bila zelo razgledana na verskem področju.
Odločila se je, da bo vedno na razpolago in bo služila z ljubeznijo. Prepričana je bila, da nobeno delo ni majhno in nepomembno, če je storjeno iz ljubezni. O tem govori tudi njena misel:
Naj nihče ne reče: ‘Reven sem, ne morem ničesar dati.’ Prava dobrota ni odvisna od denarnice, temveč od našega srca. Vedno lahko podariš prijazno in ljubeznivo besedo. Na ta način dviguješ svoj razum in svoje srce k Bogu, od koder prihaja vse dobro.
Preberite še:
Kako je Marija spreobrnila večkratnega morilca
Redovnica in številna uslišanja
Pri sestrah je začutila klic v redovno življenje. Zaradi poškodbe pa se je njeno zdravje zelo poslabšalo, zato so se predstojnice odločile, da ne more prejeti večnih zaobljub. Evzebija je ohranila notranji mir in se sprijaznila s tem, da bo služila Bogu na drugačen način. Zaradi njene velike vdanosti so predstojnice pozneje spremenile odločitev, njeno zdravje pa se je nepričakovano povrnilo.
Evzebija je bila v sanjah deležna številnih razodetij, ki so bila preroškega značaja. Mnogi so vedeli, da Bog po njeni priprošnji dela velike stvari. Tako je nekoč na samostanskem vrtu delavec kopal v vodnjaku, da bi našel vodo, naenkrat pa je ta z vso silo začela bruhati na dan. Evzebija, ki je bila v bližini, je slišala moževe klice na pomoč, ki ga je začela zalivati voda. V vodnjak je vrgla svoj križ in moškemu zavpila, naj se ga oprime, voda pa se je v hipu umirila.
Bog je uslišal tudi njeno molitev, za katero je prosil neki mož, ki je zidal hišo. Bližalo se je namreč neurje, k bi lahko uničilo dotedanje delo. Po močnem deževju je mož presenečen ugotovil, da samo na mestu gradnje ni padla niti ena kaplja.
Med drugim je Evzevbija napovedala svojo smrt. Ko je v Španiji divjala državljanska vojna, je po sedmih letih redovništva sama sebe darovala kot duhovno žrtev za dobro svoje domovine in Cerkve. Umrla je 10. februarja 1935, papež Janez Pavel II. pa jo je 25. aprila 2004 razglasil za blaženo.
9. februarja sicer godujeta tudi sv. Apolonija, zavetnica zobozdravnikov, ki se ji lahko priporočite proti zobobolu, in blažena Ana Katarina Emmerick, mistkinja s Kristusovimi ranami, ki je zadnja leta življenja živela le od svetega obhajila in vode.
Preberite še:
Zakaj se tega moža spominjamo kot velikana slovenske književnosti?
Preberite še:
Kako nam starševstvo pomaga, da bolje razumemo Božje očetovstvo
Preberite še:
Deček se je rodil skoraj brez možganov. “Prosili smo za vero in zaupanje”
