Ta pot je dostopna vsem nam
Gotovo ste že slišali znano trditev: “Ne skrbi za malenkosti.”
No, papež Frančišek nas je naučil, da za sveto življenje velja ravno nasprotno: poskrbi za malenkosti! Kajti pot do svetosti bo vodila od ene drobne malenkosti do druge. In če boste poskrbeli za malenkosti, bodo resnično velike stvari – kot je recimo svetništvo – poskrbele same zase.
Štejejo malenkosti
Frančiškovo poudarjanje, naj bomo pozorni na malenkosti svetosti, me je spomnilo na pogovor z nekdanjim kolegom, ki je bil priznan naložbeni bankir pri združevanju velikih podjetij. Nekoč sem ga vprašal po skrivnosti njegovega uspeha in njegov odgovor me je zbegal: “Veš, najpomembneje je, da si dobro organiziran, bolje kot vsi drugi. Zato vedno začnem z zlaganjem vse potrebne dokumentacije, da bi jo pozneje čim lažje in čim hitreje našel.”
To je to!? Zgolj s fasciklom in nekaj lističi za opomnike bi lahko postal priznan bankir? No, seveda je za to treba še veliko več, ampak moj sogovornik je namenoma izpostavil pomen zavestnega upoštevanja sleherne najmanjše podrobnosti.
Frančišek podobno trdi v svoji apostolski spodbudi Veselite in radujte se: “Spomnimo se, da je Jezus vabil apostole, naj bodo pozorni na malenkosti … Na malenkost, ko se je izgubila ovca … Na malenkost, da so dekleta imela dovolj olja za svetilke, ko je ženin zamudil … Na malenkost, da je bil žar pripravljen in ribe na njem, medtem ko je ob zori čakal učence.”
Kakšne malenkosti torej lahko tlakujejo vašo ali mojo pot do svetosti? Morda malenkost, da opazite ostarelo gospo, ki v cerkvi vedno sedi sama in z njo nihče ne spregovori niti besede, ali pa človeka na ulici, ki ima čevlje, ne pa tudi nogavic, ali da se je vaš zakonec danes iz službe vrnil precej brezvoljen, ali da ste že dva dni zapored pozabili na jutranjo molitev. Torej, skrbite za malenkosti.
Frančišek se veseli staršev, ki svoje otroke vzgajajo s “tolikšno ljubeznijo” in trdo delajo, da bi poskrbeli za svojo družino, ter sklene svoje misli: “To je pogosto svetost za sosednjimi vrati, svetost tistih, ki živijo v naši bližini in so odsev Božje bližine.” Te ljudi imenuje “svetniki za sosednjimi vrati”.
Končni cilj
Ali ni to cilj, za katerega je vredno živeti? Da postanemo svetniki za sosednjimi vrati? Za večino izmed nas svetost ne bo pomenila izrednih dosežkov, temveč običajne trenutke, ki jih bomo živeli z izredno ljubeznijo in skrbjo. Ne gre za to, da čakamo na zlate priložnosti, ki nam bodo prekrižale pot, pač pa moramo najti duhovno zlato v vsakdanjih, zelo običajnih priložnostih.
Ker je ta pot dostopna in dosegljiva vsakomur izmed nas, jo Frančišek imenuje “srednji razred” svetosti. Redki med nami bomo recimo poklicani v mučeništvo, tako kot jih le peščica resnično obogati. Toda večina si lahko vsaj prizadeva, da bi dosegla srednji razred: podobno lahko vsi stopamo po “poti srednjega razreda”, da bi dosegli svetost. Vsakdo lahko opazi in izkoristi te male priložnosti, ki nam jih Bog ponuja vsak dan.
In prav nič manjvrednega ali drugorazrednega ni v tej “poti srednjega razreda” proti svetosti, saj nikoli ne vemo, kaj bo na koncu nastalo iz drobnih, vsakdanjih priložnosti.
Takole razmišljajte: vsak svetnik je imel starše, prijatelje, učitelje, mentorje in druge, ki so skrbeli zanj. Morda se nam ne zdi, da se zaradi naše tihe, vsakdanje ljubeče podpore drugih svet na kakršen koli način spreminja, toda, kot je dejala sv. Terezija Benedikta od Križa: “Na najodločilnejše preobrate v zgodovini sveta v veliki meri sovplivajo duše, ki jih nobena zgodovinska knjiga nikoli ne omenja.”
Bodite pozorni na malenkosti. Nikoli ne veste, kdaj se bodo vaše navidezno običajne priložnosti za svetost spremenile v nekaj izrednega in vas postopno začele spreminjati v svetnika za sosednjimi vrati.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
