Matej Cepin je mož Simone in oče petih otrok. V Moških skrivnostih nam je razkril, kako se je spopadal – in se še vedno – s svojo slabovidnostjo, koliko razvaja soprogo in kaj jima pomeni Taizé.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Pri službenih obveznostih je dinamika bistveno drugačna kot pri družinskih. Prve znam ali zmorem veliko bolje načrtovati kot druge, čeprav se sprašujem, ali gre to pripisati naravi stvari ali zgolj moji šibkosti.
Pri obeh pa največ zmede povzročijo nenadni, nepredvideni dogodki. V službi takšnim običajno rečemo “štala”, v družini pa gre za kakšne bolezni, ko se kaj pokvari v hiši in podobno. Modri pravijo, da bi si veljalo pri načrtovanju vedno vzeti nekaj časovne zaloge. Sam tega ne zmorem. Kvečjemu obratno – pogosto želim 27 ur spraviti v 24.
Tako so moji dnevi pogosto rock’n’roll in na to nisem najbolj ponosen. Pomaga pa, da tisto, za kar zmanjka časa ali energije, izročam Gospodu, da on dovrši mojo nepopolnost.
Kako razvajate svojo ženo?
Če bi šlo za vprašanje, koliko jo razvajam, bi bil odgovor preprost: premalo; glede na to, kar bi ji pripadalo. Tako pa je odgovor težji. Univerzalnega recepta ni. So le ženine želje in potrebe, ki se iz dneva v dan nekoliko razlikujejo, moja vloga pa je v tem, da se sem ter tja odpovem sebi in tem željam dajem prostor.
Imate pet otrok. Lahko z nami delite vsaj eno zabavno in eno zahtevno družinsko anekdoto družine Cepin?
Najzahtevnejša so obdobja bolezni. Še vedno se spominjam začetka leta 2019, ko so imeli trije otroci oslovski kašelj – približno mesec dni. Pol noči je zaradi nevarnosti zadušitve pri njih dežurala žena, drugo polovico pa jaz. Sočasno smo bili na trnih zaradi prodaje stanovanja (in imeli v njem takrat tudi oglede) – prodaja namreč kar ni in ni stekla, nevarno je bilo, da bi nam zapadla ara za hišo. No, pa smo iz tega na koncu vendarle izšli neopraskani.
Najbolj pa se v tem času zabavamo ob bistroumnih izjavah dveinpolletnega letnega Janeza, ki je najmlajši otrok, a obenem prvi sin. Se mi zdi, da ob štirih starejših sestrah odrašča na prav poseben način. Jaz pa z njim kot prvim sinom prav tako.
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker … ?”
Pred kratkim sem se pogovarjal s Tomažem Erzarjem, ob katerem sem spoznal, da so otroci neke vrste popravni izpit za vse tiste darove, ki jih zaradi okoliščin v svojem otroštvu nismo bili deležni, jih nismo razvili ali pa so šli v čudna pota.
Vseh pet me skozi odnose tako močno izpolnjuje! In šele ko jih je toliko, zaradi njihove raznolikosti opaziš, kako majhen je pravzaprav vpliv vzgoje in koliko darov že prinašajo s seboj! Če bi mi kdo pred 20 leti dejal, da bom deležen toliko blagoslova, mu ne bi verjel. In to je res osrečujoč občutek!
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Zaradi okvare vida, ki jo imam že od rojstva, ne vozim avtomobila in ne delam (vsaj enakopravno ne) še mnogo drugih moških stvari.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Enega novega imam: snemanje podkastov. Že pred kakšnim letom ali dvema sem
zaslutil, da so podkasti, pa tudi zvočne knjige in podobno, moj medij.
Lani poleti sem pripravil študijski krožek na to temo. Osem se nas je zbralo in začeli smo se učiti snemati, govoriti, montirati zvok … Zdaj je iz te skupine nastalo že šest podkastov.
Moj se imenuje Goreči grm in v njem želim različne voditelje, bolj in manj izpostavljene, postavljati kot vzore tega, da vsakdo, še tako običajen človek, lahko odkrije svojo edinstveno poklicanost in prevzame delček odgovornosti za boljši svet.
Na Socialni akademiji se veliko posvečate neformalnemu izobraževanju mladih. Kje ti največkrat “izvisijo”, ko gre za kompetence pri iskanju zaposlitve? Kakšen način razmišljanja je “pravi”?
To, da bi mladi postali bolj zaposljivi, niti ni temeljni namen Socialne akademije. Tudi, a ni bistven. Prizadevamo si, da bi bili neke vrste gnezdo družbenih pobud. Predstavljajte si velikanski družabni prostor, v katerega prideš, v njem je množica zanimivih ljudi, vsak dela kaj dobrega za ta svet, nikomur od njih ni vseeno zanj, nihče ni ravnodušen do sedanjosti in prihodnosti.
V tem prostoru se pogovarjaš najprej z enim, nato z drugim, pa te kar zažge: tudi sam bi se česa lotil in v varni ekipi je to še veliko lažje, saj kjer morda sam čutiš strah, ga kdo drug ne. In tako se gradi boljši svet.
Tak družabni prostor želi biti Socialna akademija. Koliko skritih, nerazvitih darov je v vsakem od nas! Si predstavljate, da bi se le polovica teh razcvetela? V koliko lepšem svetu bi živeli!
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
- Zavedanja, koliko nerazvitih darov se še skriva v vsakem od nas.
- Skupnosti, ki bi nam pomagale postati boljši in bi nam nudile oporo.
- Humorja.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Hja, ta moja slabovidnost je včasih kar preizkušnja, pa ne toliko zato, ker sam z njo ne bi znal živeti, ampak predvsem v odnosih z drugimi. Na kakšnem težjem sestanku na primer ne zmorem brati nebesedne govorice in potem napačno reagiram. Ali pa na cesti: marsikdo mi je že očital nevljudnost, češ da ga nisem pozdravil. Koliko pa je šele takšnih, ki tega ne očitajo, a si samo mislijo svoje.
Kako pa ste svojo slabovidnost obrnili sebi v prid?
Da, obenem je to tudi velik dar. Najbrž se sliši pocukrano, a tudi to je Gospod obrnil v dobro. Prav prek slabovidnosti sem se zavedel svoje edinstvenosti. Primanjkljaj na enem področju je namreč prinesel več spraševanja o sebi, tudi kakšno frustracijo v mladosti, prav skozi te puščave pa tudi zavedanje svojih močnih točk na drugih področjih.
Ko sem se v mladosti spraševal, ali bom v življenju zmogel to in ono, so se mi ob tem razkrivale tudi moje močnejše točke. Prav s temi pa lahko služim bližnjim. Prepričan sem, da se brez te preizkušnje tudi moje močnejše točke ne bi do te mere razvile.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Boga sem najbolj osebno spoznal v Taizéju. Ta kraj je zame še vedno nekaj posebnega in tudi z družino se približno na dve leti vračamo tja. Kljub temu da ni čisto po katoliških pravilih, tam skozi duhovne in klasične oči lahko zrem v podobo Cerkve, ki je zelo lepa.
Zavedam se, da te podobe ni smiselno prenašati kar na ves svet, a daje mi upanje, vizijo, predvsem pa čutim, da tam Gospod na poseben način govori z menoj.
Večkrat sem se že vprašal, zakaj se za takšne nagovore in bližino ne znam odpreti tudi kje bliže kot tisoč kilometrov stran. In sem pozneje ugotovil, da se sicer znam, a gre v Taizéju veliko lažje.
Vaša največja želja/cilj za prihodnost?
Velikih ciljev nimam. Ena največjih želja pa je, da bi me še naprej obdajali ljudje, ki me imajo iskreno radi.
