Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Pon, 17. maja |
Sveti Paskal Bajlon
home iconŽivljenjski slog
line break icon

“Odločitev za poroko zahteva, da greš prek osebnih interesov”

Fotografija je last Janeza in Marie Rus

Mojca Purger - objavljeno 20/02/21

O prilagajanjih na začetku zakona z mladoporočencema Rus, Slovencem in Francozinjo, ki sta se spoznala v Nemčiji

Mladoporočenca Janez in Marie Rus s svojim zgledom potrjujeta, da lahko ljubezen, ki se daruje in sprejema, premaga vse: tako jezikovne in kulturne razlike med Slovencem in Francozinjo, kot tudi epidemijo, saj sta se poročila tik pred prepovedjo porok v Franciji, in sicer kar na praznik vseh svetih. Zdaj živita v predalpskem delu Francije, Janez pripravlja doktorsko nalogo iz ultrazvočnega testiranja, Marie pa je zaposlena v kmetijskem svetovanju.

Kje sta se spoznala?
Marie: Srečala sva se v Nemčiji, v krščanski skupini za študente. Ko je Janez izvedel, da je do konca moje izmenjave v Nemčiji le še en mesec, je bil kar malo žalosten.

Janez: To je bil verjetno drugi stavek, ki sva si ga izmenjala.

Kaj vaju je pritegnilo drug pri drugem?
Marie: Na začetku nisem do Janeza čutila nič posebnega. Kljub temu sem videla, da me je želel bolje spoznati in da mi je želel dobro. Všeč so mi bili najini globoki pogovori. Kaj je bil najin prvi zmenek? Predlagal mi je, da greva skupaj k francoski maši. Nisem bila prav nič zaskrbljena in sumničava … Brez obotavljanja sem privolila.

Janez:
Všeč mi je bil že tisti prvi delček nje, ki sem ga spoznal po izmenjavi prvih besed – njena prijaznost in dobrohotnost. Ta čas in tudi ko sva bila naslednje tri četrtine leta v stiku večinoma le prek sporočil, sem se trudil skrivati čustva do nje.

Kdaj in kako sta vedela, da želita ostati za vedno skupaj?
Marie: Ko sva se po dolgem času spet srečala v živo kot prijatelja, mi je Janez rekel, da bi si lahko predstavljal biti ob meni vse življenje. To je v meni vzbudilo veliko vprašanj glede jezikovnih in kulturnih razlik med nama. Začela sva hoditi skupaj in se bolje spoznavati. Ideja, da se bova mogoče združila za vse življenje, je bila tako že takrat v mojih mislih. Za poglabljanje najinega odnosa sem se odločila zaradi vrednot, ki so naju združevale.

Janez: Vsekakor se nisem poročil z Marie zato, ker bi znala speči najboljšo potico. (smeh) Stvar ni v tem, da bi na neki točki romantično spoznal, da “je ona najboljša zame” ali da “se midva najbolje ujemava”. Posledično že. Sicer pa se lahko le slepimo, da poznamo odgovor na ti dve vprašanji. Zaupanje v odločitev o poroki z Marie je raslo ob tem, ko sem spoznaval, da si želi iti preko svojih osebnih interesov, se darovati in me sprejeti takšnega, kot sem.

Nam lahko zaupata, katero oviro sta morala premagati, da sta lahko skupaj?
Marie: Približno pol leta po tem, ko sva se prvič srečala (bila sva še vedno samo prijatelja), sem izvedela, da se je Janez začel učiti francoščino, kar me je zelo ganilo. Pomembno je bilo tudi, da mi je pozneje dal vedeti, da je pripravljen živeti v Franciji. Takrat si še nisem predstavljala, da bi živela v Sloveniji, državi, ki je nisem poznala. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se začela učiti slovenščino. To, da mnogi Slovenci dobro govorijo angleško, me ni ravno motiviralo. V času, ki sem ga že preživela v Sloveniji, sem začela ceniti njeno pokrajino, kulturo in gostoljubnost ljudi.

Janez: Seveda so bili prisotni tudi dvomi – predvsem strahovi, kako bo v prihodnosti s tem, da prihajava iz dveh različnih držav. Na eni strani sta jezik in kultura, katerima se je mogoče sčasoma prilagoditi. Čisto drugače pa je z razdaljo med najinima domovinama, ki je nespremenljiva. Ali bova tukaj ali tam. Blizu enih ali blizu drugih. Eden od naju bo moral živeti daleč od svoje družine in prijateljev, ki jih ne moreva kar preseliti skupaj.

Vprašanje je, ali lahko rečemo, da “ljubezen premaga vse ovire”; ali je pač bolje biti racionalen in se zavedati, da bo zaradi tega kdaj tudi težko. Po eni strani sem hvaležen za to preizkušnjo. Ne verjamem, da bo zapustitev domovine največja prilagoditev ali žrtev, ki bo potrebna v zakonskem življenju. Vsekakor pa ne bi bil miren, če si tudi Marie ne bi mogla predstavljati življenja v Sloveniji.

Ali sta morala komu od vajinih prijateljev pojasnjevati, zakaj si želita poroke?
Marie: Ko sem se s študijskimi kolegi in kolegicami pogovarjala, da se bom poročila, so bili marsikateri kar šokirani. Ena izmed prijateljic mi je rekla: “Če bi izvedela, da si noseča, bi bila manj presenečena.” Še posebno za tiste iz mojega letnika, ki so imeli ločene starše, si je bilo težko predstavljati, da je mogoče ostati vse življenje z eno osebo.

Janez: Na to vprašanje bi jim odgovoril, da poroke ne vidim kot nekega dejanja samoomejevanja, pač pa kot dejanje svobode – ko se zavestno odločiš ostati z eno osebo in se ne prepuščaš skrbem ali težnjam, ki izhajajo iz iskanja lastnega zadovoljstva. Po mojem mnenju odločitev za poroko zahteva ta korak, da greš prek osebnih interesov.

Lepota ljubezensko-zakonskega razmerja izhaja ravno iz tega vzajemnega darovanja drugemu, ki ga zaradi človeških šibkosti seveda ni vedno lahko živeti. Vernim prijateljem bi dodal, da nam ob tem lahko pomaga milost in zgled Božje ljubezni.

Zakaj sta se odločila, da bosta živela čistost pred poroko in kako vama je to uspelo? Imata kakšen recept za mlade pare?
Janez: Ko sva natančno določila, kaj še lahko imenujeva “objem” in katere dotike bova raje prihranila za čas po poroki, je bilo tudi manj nelagodnosti in občutkov razdeljenosti. Odločitev, da nisva želela živeti skupaj pred poroko, je bila vsekakor dobra motivacija za poroko. Ne verjamem, da sva bila zaradi tega prikrajšana za priložnost za spoznavanje drug drugega, ki bi vplivalo na odločitev o poroki.

Marie: Svarila in napotki Cerkve glede čistosti so pogosto narobe razumljeni in jih imamo za staromodne. Jaz jih doživljam prav nasprotno: njihov namen je okrepiti našo ljubezen in jo hkrati obvarovati. Življenje v čistosti ni lahko, saj so prisotne močne želje in hotenja. Je milost in Božji dar, po katerem je potrebno hrepeneti in si zanj prizadevati v molitvi. Pri tem si lahko fant in punca med seboj pomaga. Midva sva sprejela odločitev in določila meje in izključila geste, na katere še nisva bila pripravljena. Takšno samoomejevanje je bilo med obdobjem, ko sva bila zaročenca, zahtevno, a obenem lepo.

Kako sta se pripravljala na zakon?
Janez: Spoznavanje mi je bilo v pripravi na zakon pomembno le do neke mere, saj drugega tudi po številnih letih skupnega življenja ne bomo popolnoma poznali. V najinih pogovorih je bilo v ospredju bolj to, ali se zavedava, kaj vse lahko prihodnost prinese, in ali sva sposobna zaupati.

Marie: Udeležila sva se francoske in slovenske priprave na poroko; obe sta potekali prek videoprenosa. Nekajdnevni program nama je odprl nov pogled na nekatere teme, na primer glede vrstnega reda prioritet. Za cvetoč odnos je treba postaviti na prvo mesto Boga, na drugo samega sebe in na tretje mesto svojega sozakonca, ki mu sledijo otroci, delo in zatem ostale stvari. K temu je bilo dodano, da postavljanje samega sebe na tako pomembno mesto ni egoistično, saj da je skrb zase pomembna, da se lahko bolje darujemo drugim.

Kako se počutita kot zakonca? Je vajin odnos zdaj drugačen?
Janez: Med opravljanjem vsakodnevnih dejavnosti preživiva bistveno več časa skupaj kot pred poroko, tako da je najino življenje kar drugačno. Bistvena razlika je, da se ne sprašujeva več, “kaj če”, “ali je prav” in podobno. Vesel sem, da lahko najin odnos postavljava kot izhodišče za nadaljnje odločitve. Lepo je živeti z zavedanjem, da sva si izmenjala obljube in da si sedaj resnično pripadava.

Svet je trenutno precej kaotičen. Ali si kljub kaosu želita otroke?
Marie: Vsako obdobje človeštva ima svoje težave, a Bog nas ne bo zapustil. Upava, da bova deležna radosti sprejetja otrok in da jih bova lahko videla, ko bodo na svoj način prispevali k bolj pravičnejšemu in bratskem svetu.

Janez:
Svet je ob poplavi informacij in navidezni odsotnosti prave resnice mogoče res včasih videti kaotičen. V resnici pa je lep in poln upanja, ki ga prinaša tudi novo življenje.

Celoten intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
intervjuporoka
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
JAVIER OLIVERA
Łukasz Kobeszko
Bila sta par in želela sta se poročiti. A zgodilo se je drugače
2
FUNDACION MADRINA
Javier González García
Spoznajte človeka, ki je v 20 letih rešil več kot milijon otrok
3
METOD LIPOVŠEK
Urška Kolenc
Metodovo življenje je viselo na nitki, potem pa se je zgodil preo...
4
Marjeta Bec
“Kar zaboli me, ko slišim kritiko čez mladino, ki se po bir...
5
Valerija Trček
“Ko izpadanja las nisem več mogla skrivati, me je sestra ob...
6
web 3 dejan pavlin
Lojze Grčman
Od reševalca življenj do reševalca duš in še česa
7
Lojze Grčman
Jernej razkriva, kako shaja s petimi dekleti
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.