V postnem času v Jezusovem trpljenju in smrti iščemo navdih, kako naj živimo svoje življenje.
Ena izmed stvari, na katero velikokrat pozabimo, je dejstvo, kako je bil tiho ves čas, ko so ga preganjali.
Seveda je povsem upravičeno, da z ljudmi razpravljamo o najrazličnejših stvareh, vendar je včasih bolj učinkovito, če molčimo. To še posebej velja za družbena omrežja, kjer nas pogosto mika, da bi se odzvali na ostre graje ali odrezave komentarje.
V molitvi temeljito premislimo, kako bomo preživeli letošnji postni čas, in zavestno poskušajmo najti načine, kako molčati ali vsaj resnično pretehtati vse možnosti, preden spregovorimo.
Pri tem nam je lahko v pomoč premišljevanje oz. molitev, ki jo je napisal sv. Klavdij de la Colombiere.
Tisoč prič se pojavi in kriči proti Jezusu; obtožujejo ga brez dokazov, brez smisla, celo brez navideznega smisla; v svojem pričevanju drug drugemu nasprotujejo. Toda Jezus molči … “Ne bom odgovarjal.”
O čudovita tišina, kako si zgovorna in kakšne nauke mi daješ! Molčal si, o Gospod, sredi tolikšnih nevarnosti, ob tako izvrstni priložnosti, da spregovoriš, v tako pomembnem trenutku. Kakšen izgovor torej odtlej ostaja meni, da godrnjam in se pritožujem? Prišel bom k tebi, da najdem moč in spodbudo in ostanem tiho ter da trpim, kakor si trpel ti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
