Občutek zaljubljenosti je nekaj, kar si verjetno želimo obdržati za vedno. V naših očeh se svetijo iskrice, neprestano si želimo čas preživljati z ljubljeno osebo. S partnerjem imamo občutek, da je vse mogoče in lepo, težave se zdijo kot težavice, nasmeh pa kar ne izgine z našega obraza.
A to so čutenja in stanja, ki ne trajajo večno. Gre za stanje zaljubljenosti. Neustavljivo hrepenenje, ki nas poveže s partnerjem na podlagi telesne, kemično-hormonske in duhovno-psihične strukture.
Zmotno je misliti, da je zaljubljenost predpogoj za ljubezen. O ljubezni govorimo kot o najmočnejši gonilni sili človeka. Ljubezni so različne, trajajo različno dolgo in premorejo različno intenzivnost. Tokrat se usmerim na tisto najglobljo in najbolj intimno, ljubezen med partnerjema.
Ljubimo partnerja, takšnega kot je, sprejmemo ga za svojega z vsemi prednostmi in slabostmi. V procesu spoznavanja smo spoznali, da tudi stvari, ki so nam moteče ali pomanjkljive ne predstavljajo ovire za skupno pot. Vzeli smo jih za del partnerstva. To zmoremo zato, ker ljubimo.
To pa ne pomeni, da v ljubezni samo sprejemamo in uživamo v spontanosti. Sliši se vse preveč preprosto. Ljubezen od partnerjev zahteva veliko dela na odnosu, prilagajanja, kompromisov in rasti. Če v partnerskem odnosu ni medsebojne rasti, je prav gotovo z odnosom nekaj narobe, saj je odnos obstal na mestu.
In če se sprašujete, zakaj odnos ni takšen, kot je bil na začetku, si lahko oddahnete. Prav je, da se vidva spreminjata, prilagajata, rasteta in posledično se spreminja tudi odnos. Bolj kot bosta povezana, iskrena in močnejša v komunikaciji, bolj bosta pozorna na to, kje so prednosti vajinega odnosa, kje ima partnerstvo pomanjkljivosti, in najbolj pomembno, kje je še prostor za partnerski napredek.
Vsak odnos, ki je funkcionalen ima tudi težave. Nekatere težavice so rešljive v kratkem pogovoru, druge lahko zahtevajo tudi leta prilagajanja in usklajevanja. Veliko je na tem, kako v partnerstvu osvetlimo problematiko. Če vaju bo vznemirila vsaka malenkost, je to jasen signal, da vaju čaka še veliko dela.
Predvsem moramo vztrajati in graditi odnos tako v lepih kot tudi v težkih trenutkih: Gre za obljubo samemu sebi in partnerju, da se bosta vedno znova odločila za vaju, ker bosta le tako zmogla. In zmogla bosta toliko časa, dokler bosta tako želela.
Naj velja to kot spodbuda za oba, da manjši vihar med vama še ne povzroči popolnega uničenja temeljev odnosa, ki ga gradita.
Vsekakor pa lahko odnos zaide tudi v težave in dileme, ki so nerešljive, pa čeprav, bi želela izpeljati drugače. Pogosto so najtežje rešljive tiste razlike, ki zadevajo kulturo, vero in raso.
V takšnih situacijah ni treba s prstom kazati na drugega partnerja in v njem iskati krivca. Pomembno je predvsem to, da se zavedata, da sta v danih okoliščinah naredila vse, kar je bilo v vajini moči, da sta se trudila za odnos, za vaju in za to, kar skupaj sta. Tudi, ko se bosta ozrla nazaj, bo prisoten občutek olajšanja ob misli, da sta dajala vse od sebe, dokler sta hodila drug ob drugem po isti poti, proti skupnemu cilju.
